Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum) je ena najbolj agresivnih invazivnih rastlinskih vrst v Evropi in Severni Ameriki. Potem, ko je bil prinesen kot okrasna rastlina s Kavkaza, se je hitro razširil po mnogih evropskih državah. Glavni mehanizem vnosa v Evropo je bila, glede na podatke iz Zahodne in Severne Evrope, »okrasna radovednost«. Na območjih, kamor je bil vnesen nedavno, se v večini primerov nahaja v habitatih v bližini naselij in porečjih.

Orjaški dežen je največja zelnata rastlina v evropski flori in zaradi svoje hitre rasti in številnih semen velja za močno kompetativno. Vrsta pogosto razvije velike dominantne sestoje in izpodrinja naravno vegetacijo. Poleg ekoloških problemov orjaški dežen predstavlja veliko tveganje tudi za zdravje ljudi. Rastline proizvajajo dražeč rumen sok, ki vsebuje toksine, ti pa povzročajo opekline na koži. Če pride v kontakt z očmi, lahko povzroči začasno ali celo trajno slepoto. Trenutne metode kontrole so paša, strojna košnja in kemični nadzor.

V porečju Save je bil orjaški dežen najden le v Sloveniji, v bližini Ljubljane. Rastline so najverjetneje »pobegnile« iz ljubljanskega botaničnega vrta v osemdesetih letih preteklega stoletja in se vzdolž železnice razširile do centra Ljubljane. Vsako leto poteka aktivno odstranjevanje, ki njihovo razširjanje zadržuje pod kontrolo.

Kljub temu da ta vrsta še ni splošno razširjena v porečju Save, je bistvenega pomena, da so ljudje o njej ozaveščeni, saj lahko širjenje prepreči le zgodnje zaznavanje in hitro reagiranje!

Če vidite to invazivno vrsto, reagirajte, opozorite, sporočite! Predvsem pa se je ne dotikajte!

Več o vrsti in kako jo prepoznamo, si lahko preberete na tej povezavi.

 

Če se konec poletja sprehajate po Ljubljanskem barju, boste le stežka zgrešili visoke rastline z živo rumenimi socvetji, ki preraščajo nekatere opuščene travnike in njive ter nepokošene površine ob cestah in jarkih. To je zlata rozga! Pa ne domorodna navadna zlata rozga (Solidago virgaurea), ki uspeva v svetlih gozdovih, na posekah in na gozdnem robu po vsej Sloveniji, temveč tujerodni kanadska (Solidago canadensis) in orjaška (Solidago gigantea) zlata rozga.

To sta eni najbolj invazivnih rastlinskih vrst, ne le na območju Ljubljanskega barja, temveč celotne Srednje Evrope, probleme pa povzročata tudi drugje po Evropi, večjem delu Azije ter Avstraliji in na Novi Zelandiji. Naravno sta obe razširjeni v Severni Ameriki. Kanadska zlata rozga je bila ena prvih rastlin, ki so jo iz Severne Amerike v Evropo prinesli kot okrasno rastlino. V Angliji je znana od 17. stoletja, po večjem delu Evrope pa se je razširila v 19. stoletju. Sadili so jo v botaničnih vrtovih ter parkih in vrtovih, od koder se je razširila v naravo.

Navadno zlato rozgo so že naši predniki uporabljali kot zdravilno rastlino – za lajšanje težav s sečili ter celjenje ran. Enake zdravilne učinkovine imata tudi tujerodni zlati rozgi, žal pa so njuni vplivi na biotsko pestrost ter habitate uničujoči. Tvorita strnjene sestoje ter s tem onemogočata rast domorodnim rastlinam, posledično pa habitati postanejo neprimerni tudi za marsikatero živalsko vrsto.

Ugotovili so, da je na območjih preraslih z zlato rozgo manj mravelj, kar negativno vpliva tudi na metulje, ki so od mravelj odvisni. Hitro se širita, saj posamezna rastlina proizvede na tisoče semen, ki se širijo z vetrom, razširjata pa se tudi vegetativno s podzemnimi stebli. Predvsem hitro naselita degradirana območja in opuščene kmetijske površine, ki jih domorodne vrste dosežejo počasneje. Njuna semena tja pogosto zanesejo tudi slabo očiščeni delovni stroji ali pa so semena in korenine prisotni v zemlji pri nasutjih. Njuna posebnost pa je, da iz korenin izločata snovi, ki  zavirajo rast ostalih rastlin in zmanjšujeta njihovo uspešnost. S tem zmanjšujeta biotsko pestrost tako ostalih rastlin kot tudi drugih organizmov, ki so od njih odvisni. Zaradi snovi, ki jih izločata v zemljo, pa je le ta tudi manj primerna za kmetijstvo.

Redna košnja preprečuje, da bi se zlata rozga razširila na travnike, do problema pa pride, ko se število košenj zmanjšuje zaradi ohranjanja vrst, ki jih zgodnja košnja ali košnja v določenih obdobjih ogroža.

Ker kanadska in orjaška zlata rozga cvetita od julija do septembra, ko večina domorodnih rastlin že odcveti, pa ju imajo radi čebelarji. Na območjih, kjer sta prisotni, predstavljata pomembno pašo, ki omogoča ohranitev moči čebeljih družin ter dober razvoj zimskih čebel.