Pogosta vprašanja in odgovori

Nakup in prodaja zemljišč na območju parka

Pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah na zavarovanih območjih je možna le s soglasjem upravne enote ( 86. in 87. člen Zakona o ohranjanju narave). Vlogo za izdajo soglasja vloži pridobitelj nepremičnine pri upravni enoti, na območju katere leži nepremičnina. Vlogi je potrebno predložiti dokazilo o pravnem poslu.

Za pridobitev soglasja upravne enote, mora kupec oz. pridobitelj lastninske pravice na upravni enoti podati izjavo (obrazec za izjavo kupca), da soglaša z varstvenimi režimi in razvojnimi usmeritvami na zavarovanem območju. Varstveni režimi in razvojne usmeritve na zavarovanem območju KP Ljubljansko barje so določene v 8. do 16. členu Uredbe o  Krajinskem parku Ljubljansko barje.

Zakon o ohranjanju narave v 84. členu določa zakonito predkupno pravico. Država je predkupni upravičenec pri nakupu zemljišč na zavarovanih območjih, za katere je sprejela akt o zavarovanju, ki velja ne glede na predkupne pravice na kmetijskih, gozdnih in vodnih zemljiščih, ki jih urejajo drugi zakoni.

Ponudbo za prodajo takega zemljišča mora prodajalec posredovati Agenciji RS za okolje in Javnemu zavodu Krajinski park Ljubljansko barje. Potrdilo o posredovanju ponudbe za prodajo prodajalec priloži kupoprodajni pogodbi.

Agencija RS za okolje bo na podlagi mnenja Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje izdala mnenje o uveljavljanju predkupne pravice. Izjavo prodajalec priloži kupoprodajni pogodbi ob notarski overitvi.

Posegi v prostor

Na celotnem območju parka velja splošni varstveni režim, zapisan v Uredbi o Krajinskem parku Ljubljansko barje. Poleg splošnega varstvenega režima Uredba določa dodatne omejitve v drugi in prvi varstveni coni ter v ožjih zavarovanih območjih. Prepovedi so opredeljene v členih 10–18. Zemljevid posameznih varstvenih območij in ožjih zavarovanih območij je priloga Uredbe.

V nadaljevanju izpostavljamo nekatere pogosteje zaznane kršitve.

Vplivi na vodni režim

Na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje je prepovedano je izvajati nove melioracije, odstranjevati šoto ali odkopavati in nasipavati materiala zunaj stavbnih zemljišč, razen nasipavanja kolovozov in poljskih poti, v okviru obstoječih gabaritov poti.

Prav tako so prepovedani posegi, ki vplivajo na vodni režim, npr. zasipavanje ali poglabljanje vodotokov, izvirov, barjanskih oken, stoječih voda in jarkov, utrjevanje bregov, odvzemanje rečnega materiala (npr. proda, mivke) ter izvajanje hidroregulacijskih del, razen posegov za doseganje poplavne varnosti.

Kurjenje odpadkov

Zažiganje vegetacije in drugega odpadnega materiala na območju parka ni dovoljeno.

Vožnja z motornimi vozili
Zunaj javnih cest je prepovedana vožnja z motornimi vozili. Parkiranje je dovoljeno na za to določenih prostorih.

Taborjenje 
Na območju parka je prepovedano taborjenje, kurjenje ognja ter urejanje prostorov za piknike.

Modeli letal, droni
Uporaba modelov letal in podobnih naprav ni dovoljena zunaj za to v načrtu upravljanja in v prostorskih aktih določenih območij.

Vzdrževanje melioracijskih jarkov

Vzdrževanje obstoječih melioracijskih jarkov je glede na Uredbo dovoljeno v obdobju od 30. 9. do 15. 3., a je pri izvedbi posega potrebno upoštevati tudi drugo veljavno zakonodajo, npr. Zakon divjadi in lovstvu.

Melioracijski jarki na Ljubljanskem barju so življenjski prostor številnih vrst. Časovno omejevanje posegov zmanjšuje vpliv zlasti na vodne nevretenčarje in dvoživke.

Terciarne melioracijske jarke lahko obnovijo lastniki sami, medtem ko je za ostale zadolženo podjetje s koncesijo.

Krčenje lesne vegetacije

Redčenje, sekanje in strojno krčenje lesne vegetacije je glede na Uredbo dovoljeno v obdobju od 30. 9. do 15. 3., a je pri izvedbi posega potrebno upoštevati tudi drugo veljavno zakonodajo, npr. Zakon divjadi in lovstvu.

Redčenje in odstranjevanje obrežne vegetacije na zavarovanem območju, območju naravne vrednote ali območju Natura 2000  je poseg, za katerega je potrebno pridobiti dovoljenje za poseg v naravo.

Časovna omejitev je pomembna zlasti zaradi zmanjševanja vpliva posegov na gnezdenje ptic.

 

Za izdajo strokovnih mnenj, pogojev, soglasij in dovoljenj za posege v prostor na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje so pristojne različne službe (npr. Zavod RS za varstvo narave, Agencija RS za okolje, Direkcija RS za vode, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, upravne enote). Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje v postopku njihove izdaje ni neposredno udeležen.

Nadzor

Podatke o nedovoljenih posegih nam sporočite na naslov nadzornik@ljubljanskobarje.si ali telefonsko številko 08 20 52 350.

Raziskave na območju parka

Za opravljanje znanstvene raziskave posebno dovoljenje ni potrebno, je pa o njenem izvajanju potrebno obvestiti Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje.

Ob priglasitvi izvajalec upravljavca seznani z obsegom, načinom, časom in potekom trajanja raziskava. Po njenem zaključku upravo parka obvesti o ugotovitvah in rezultatih.

Invazivne tujerodne vrste

Z izrazom tujerodne vrste poimenujemo tiste organizme, ki jih je človek prenesel v novo okolje, v katerem prej niso bili prisotni. Tujerodne vrste pripadajo najrazličnejšim skupinam organizmov (npr. virusi, glive, rastline, živali). To vključuje katerikoli del organizma, spolne celice, semena, jajca ali druge dele organizmov, ki lahko preživijo in so sposobni razmnoževanja.

V Evropo je vsako leto zanesenih na stotine tujerodnih organizmov, vendar vsi ne postane­jo invazivni. Pravzaprav jih večina v novem okolju ne preživi, bodisi ker se novemu okolju ne morejo prilagoditi ali pa je prisotnih premalo osebkov za uspešno razmnoževanje. Posamezne vrste pa se postopoma, lahko tudi v obdobju več let, prilagodijo na novo okolje in se začnejo razmnoževati.

Invazivna tujerodna vrsta je po definiciji Konvencije o biološki raznovrstnosti tujerodna vrsta, ki se je ustalila in se širi ter s tem ogroža ekosisteme, habitate ali vrste. Definicija invazivne tujerodne vrste, ki jo uporablja Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) je širša in kot invazivne obravnava tujerodne vrste, ki ogrožajo zdravje ljudi, gospodarstvo in/ali domorodno bi­otsko raznovrstnost.

V zadnjem času strokovnjaki vse glasneje opozarjajo na težave, ki jih invazivne tujerodne vrste povzročajo s svojim vplivom na ekosisteme ter posledično na gospodarstvo in zdravje ljudi. Te so v svetovnem merilu že nekaj desetletij prepoznane tudi kot eden najpomembnejših razlogov za
upadanje biodiverzitete. Gre torej za perečo okoljsko problematiko, tako v svetu kot pri nas.

Najprej smo se zavedli vplivov tistih tujerodnih vrst, ki povzročajo gospodarsko škodo ali so škodljive za zdravje ljudi, danes pa vemo, da mnogo vrst povzroča nepopravljivo škodo tudi naravi in okolju.

Čeprav so se posamične invazivne tujerodne vrste razširile tudi na območje Ljubljanskega barja že v začetku 20. stoletja (enoletna suholetnica, robinija, deljenolistna rudbekija), je do razmaha prisotnosti invazivnih tujerodnih vrst prišlo šele v zadnjih nekaj desetletjih, ko se, poleg omenjenih treh, po Ljubljanskem barju nebrzdano širi še nekaj deset azijskih in ameriških vrst, ki so se tod pojavile šele po 2. svetovni vojni.

Blaženje posledic širjenja invazivnih tujerodnih vrst in določanje ukrepov se ureja tudi s predpisi s področja ohranjanja narave. V skladu z Zakonom o ohranjanju narave je naseljevanje rastlin in živali tujerodnih prostoživečih vrst prepovedano. Invazivne tujerodne vrste so vključene tudi v predpise
s področja varstva rastlin, kmetijstva (navzkrižna skladnost), gozdarstva, lovstva in ribištva.

Leta 2015 je bila sprejeta Uredba (EU) št. 1143/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, ki določa pravila ravnanja z določenimi invazivnimi tujerodnimi vrstami, ki zadevajo Evropsko unijo. Za zatiranje invazivnih tujerodnih vrst na posameznem zemljišču je odgovoren lastnik zemljišča.

Narava

Vinsko rdeče cvetove vidimo kimati po vlažnih, skromno gnojenih barjanskih travnikih. Življenjskega prostora vrste, ki ga predstavljajo vlažni travniki, pa je v Sloveniji in po celotni zahodni Evropi vse manj, saj je pritisk izsuševanja močvirij in intenzivnega kmetijstva (preoblikovanje njenih življenjskih prostorov v intenzivno gojene travnike, pašnike ali njive) vse močnejši.

Močvirski tulipan ali močvirska logarica (Fritillaria meleagris) je v Sloveniji zavarovana že od leta 1949.  Na Ljubljanskem barju je vrsta dokaj močno zastopana. Zacveti v drugi polovici marca ali v začetku aprila. Razširjena je predvsem v osrednjem delu območja vzdolž rek Ljubljanice in Ižice, kjer poseljuje največje sklenjene površine.

Barjanski okarček (Coenonympha oedippus) je dnevni metulj iz družine pisančkov. Razširjen je od Pirenejev na zahodu do severovzhoda Kitajske, Koreje in Japonske na vzhodu. V Evropi se pojavlja pretežno z izoliranimi populacijami in velja za eno izmed 15 najbolj ogroženih vrst dnevnih metuljev.

V Sloveniji živita dva ekotipa populacij barjanskega okarčka, v dveh različnih življenjskih okoljih. Na Primorskem vrsta živi na suhih, zaraščajočih se travnikih na flišnih in apnenčastih tleh. Ljubljansko barje z okolico pa je edino območje, kjer najdemo vlagoljubni ekotip barjanskega okarčka. Tu vrsta naseljuje mokrotne travnike z modro stožko in bazična nizka barja.

Barjanski okarček je do leta 1990 raztreseno poseljeval celotno Ljubljansko barje (vsaj 10 območij), od leta 2001 pa je bila najden le še na njegovem jugovzhodnem delu. V obdobju 2001–2008 so bila znana le še štiri, od leta 2014 pa le še dve nahajališči na območjih Barja. Površina življenjskega prostora barjanskega okarčka se je od leta 2001 zmanjšala za 92 %, velikost populacije pa za 75 %. Velikost zadnje populacije v osrednji Sloveniji je ocenjena na približno 400–500 osebkov.

Glavni vzrok za zmanjševanje njene razširjenosti vrste in izumiranje njenih populacij na Ljubljanskem barju je intenziviranje kmetijstva.

Z namenom preprečitve izumrtja se je v letu 2019  pričelo gojenje barjanskega okarčka. Strokovnjakinja za metulje dr. Tatjana Čelik (Biološki inštitut Jovana Hadžija, ZRC SAZU) je iz narave odvzela 6 samic, ki so jajčeca izlegle v posebej prilagojene insektarije. Raziskovalka je vse leto spremljala razvoj gosenic in jim zagotavljala optimalne življenjske pogoje. Med sredino maja in junija so se gosenice postopno zabubile, bube pa so prenesli v naravno okolje. Z njimi so obogatili izvorno populacijo med Igom in Škofljico, večino bub pa naselili na območje Naravnega rezervata Iški morost. Tam je vrsta lokalno izumrla pred desetletjem, travniki pa so sicer primerni za njen obstoj.

Za zagotavljanja ustreznega gospodarjenja s habitatom barjanskega okarčka je Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje v tem času v upravljanje pridobil številna ključna zemljišča, na katerih z ustreznim gospodarjenjem (prostorsko in časovno prilagojeno košnjo ter odstranjevanjem lesne zarasti) izboljšuje razmere za obstoj vrste.

Aktivnosti za ohranitev vrste se nadaljujejo.

Kolišča na Ljubljanskem barju

So ene izmed najstarejših oblik vasi, od katerih so se ohranili koli ali pogosto skupine kolov ter drugi leseni gradbeni deli. Te jezerske postavljene ob vodnih površinah. Zaradi sezonskih nihanj jezer so bile koče dvignjene nad zemljo da jih visoka voda ni poplavila.

Prazgodovinska kolišča se v Sloveniji nahajajo pretežno na južnem robu Ljubljanska barja med Verdom pri Vrhniki ter Igom. Do danes jih poznamo 43. Na območju Alp najdemo njihove ostaline predvsem v jezerih in tudi mokriščih. Prvotno so bile koliščarske vasi – postavljene na obrežja jezer. Obseg teh jezer se je skozi tisočletja spreminjal, nekatera so se celo spremenila v mokrišča. Kar se je zgodilo tudi na Ljubljanskem barju.

Odkritja s kolišč nam omogočajo edinstven vpogled v vsakdanje življenje zgodnjih kmetijskih skupnosti srednje Evrope v obdobju več kot 4500 let (od 5000 do 500 pr. n. št.). Stalno prisotna voda je omogočila izjemne pogoje, v katerih so se organski predmeti ohranili. Večina prazgodovinskih predmetov je bila narejena iz lesa, rogovja in kosti.

Poleg ostankov koč najdemo tudi čolne, vozove, orodja, oblačila, posode, žlice, hrane torej večjih ostankov rastlin in živali pa vse do drobnih pelodih zrn. Vse te organske ostaline se niso ohranili v drugih sočasnih naseljih, postavljenih na suhih tleh. Zato lahko zaradi raziskav kolišč, bistveno bolje razumemo življenje ljudi pred tisočletji in kako se je človeštvo razvijalo skozi čas.