V letu 2021 arheologija praznuje svoj jubilej! Pred desetimi leti, 27. junija 2011 so bila “Prazgodovinska kolišča okoli Alp” vpisana na UNESCO seznam svetovne dediščine. Vpis obsega izbor 111 edinstvenih prazgodovinskih območij v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Italiji, Sloveniji in Švici, ki skupaj predstavljajo transnacionalni serijski vpis svetovne dediščine. 111 izbranih območij predstavlja več kot 1000 drugih odkritih območij iz obdobja neolitika in bronaste dobe. Ob deseti obletnici njihovega vpisa se bodo okoli Alp odvili številni dogodki.
“Prazgodovinska kolišča okoli Alp” so izjemnega pomena za razumevanje in poznavanje evropskih kultur bližnje prazgodovine. V 19. stoletju so se učenjaki zavedeli, da ima zgodovina človeške vrste in civilizacij večjo kronološko globino, kot so predvidevali antični zapisi in verska besedila. Spoznanje, da je človeška vrsta sočasno obstajala z že izumrlimi živalskimi vrstami, je pomenilo rojstvo prazgodovine. Leta 1854 so zaradi začasnega znižanja nivoja vode alpskih jezer, ki je bila posledica sušnega obdobja, luč ugledali koli in večje količine keramike in kamnitega orodja na obalah Züriškega jezera v Švici. Ti enostavno dostopni ostanki naselbin na kolih so bili hitro datirani v obdobje med zadnjo ledeno dobo in Antiko. To je arheologom omogočilo dokazati obstoj neolitskih naselbin v alpskem območju, v času ko so prazgodovinske civilizacije prvič začele z razvojem poljedelstva in vzrejo domačih živali.
Veliko koliščarskih območij je dobro ohranjenih in so izjemne arheološke vrednosti. So odlični laboratoriji za raziskovanje vpliva klimatskih sprememb v prazgodovinskem in kasnejšem času. Ker se nahajajo pod jezersko gladino, v močvirjih in v vlažnih tleh z odsotnostjo kisika, je to omogočilo ohranitev organskih ostankov kot so les, rastlinski ostanki, pa tudi hrana in tkanine. Tudi odpadki in drugi ostanki starodavnih naselbin so bili hitro prekriti z debelo plastjo rastlinskih ostankov in karbonatnih usedlin. V odsotnosti kasnejše poljedelske aktivnosti so bila območja nedotaknjena in do današnjih dni se je ohranilo veliko število arheoloških ostankov. Koliščarska območja so izjemni arheološki arhivi za preučevanje in razumevanje vsakdanjega življenje v neolitiku in bronasti dobi. Iz tega razloga jih je UNESCO vpisal na seznam svetovne dediščine.
V letu 2021 obeležujemo 10 obletnico vpisa z več dogodki na različnih lokacijah okoli Alp, na jezerih in v mokriščih, na interpretacijskih poteh in v muzejih. Pregled skupnih, kot tudi posameznih aktivnosti šestih držav, lahko najdete na spletni strani www.palafittes.org. Do 26. junija 2021 se 111 koliščarskih območij svetovne dediščine predstavlja v zavihku »Countdown«. Pod zavihkom »10 years – 100 stories« (10 let – 100 zgodb) naša virtualna razstava ponuja vpogled na koliščarska območja in vsakdanje predmete, ki so bili tam odkriti.
Splošne informacije Upravljanje z UNESCO dediščino kolišč je od vpisa na Seznam svetovne dediščine leta 2011 skupna naloga šestih držav članic: Avstrije, Francije, Nemčije, Italije, Slovenije in Švice. Mednarodna koordinacijska skupina UNESCO Palafittes (ICG) je bila ustanovljena, da zagotovi mednarodno koordinacijo. Glavna pisarna je v mestu Basel v Švici in je kontaktna točka za vsa vprašanja in informacije o tej enoti svetovne dediščine.
Dve slovenski vpisani območji kolišč se nahajata na Igu, na Ljubljanskem barju. Na širšem območju Ljubljanskega barja je poznanih preko 40 najdišč kolišč. Ta so s prekinitvami poseljevala območje med približno 4500 in 2000 p. n. š. Iz tega obdobja se je ohranilo nekaj bogatih najdb, med drugim bogato okrašena keramika in kipci, ter najstarejše ohranjeno leseno kolo na svetu. Krajinski park Ljubljansko barje je javni zavod, ki skrbi za upravljanje in varovanje celotnega območja, še posebno pa dveh območji kolišč vpisanih na UNESCO seznam. S spodbujanjem sodelovanja z lokalnimi skupnostmi skrbi za ustrezno ohranjanje, zaščito in promocijo izjemne univerzalne vrednosti kolišč. Poleg rednih aktivnosti hidrološkega monitoringa nivoja podtalnice in komunikacije z deležniki, Krajinski park sodeluje z Občino Ig kot vodilnim partnerjem pri vzpostavitvi novega interpretacijskega centra, povezovalne poti in rekonstrukcije koliščarske naselbine na Barju, kjer bo velik poudarek ravno na predstavitvi dediščine kolišč ter naravnih danosti, ki so omogočile njihovo ohranitev. 28. avgusta bo, kot vsako leto, Društvo Fran Govekar na Igu organiziralo Koliščarski dan, kjer bo letos poudarek na koliščarski kulinariki, ter praznovanju 10. obletnice vpisa kolišč na UNESCO seznam svetovne dediščine.
11. februarja 2026 se je v Tehnološkem parku v Ljubljani v soorganizaciji Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije (RRA LUR) in Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje (JZ KPLB) potekalo srečanje o vprašanju, ki je pomembno tako za upravljavce zavarovanih območij kot za kmetijski in potencialno (bio)energetski sektor: Kako trajnostno upravljati biomaso, ki nastaja kot rezultat naravovarstvenih ukrepov pozne košnje, in jo vključiti v širši kontekst zelenega prehoda? Dogodek se je odvil v okviru projekta DiversE (Interreg Območje Alp) in je dosegel svoj namen – povezal je ključne deležnike, ki lahko prispevajo k razvoju trajnih rešitev, s premišljeno zasnovo razprave pa smo organizatorji ustvarili strokoven, odprt ter problemsko usmerjen prostor dialoga.
Ključni deležniki v odprtem dialogu
Projekt DiversE v obdobju 2024–2027 povezuje 12 partnerjev iz petih alpskih držav ter razvija večdeležniški in ekosistemski pristop k upravljanju bioenergetskih verig. Slovenski fokusni laboratorij poteka v okviru pilotnih aktivnosti v Krajinskem parku Ljubljansko barje in presega klasični format strokovnega posveta. Njegov glavni namen je spodbuditi skupno razmišljanje ter oblikovanje izvedljivih sistemskih rešitev, ki usklajujejo varstvene režime, tehnične omejitve in ekonomsko realnost prostora.
Raznolika sestava udeležencev tokratnega srečanja je omogočila celovit pogled na izziv – od terenske prakse do strateških usmeritev. Sodelovali so predstavniki ACT-SI – Zavoda za razvoj in pospeševanje čistih tehnologij skupaj s strokovnjaki Kemijskega inštituta in Fakultete za strojništvo, opazovalci iz DOPPS in Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predstavniki Krajinskega parka Ljubljansko barje, Notranjskega regijskega parka in Krajinskega parkaGoričko, predstavniki kmetijstva, vključno s kmetovalcema z Ljubljanskega barja, KGZ Ljubljana in KGZS ter drugi ključni deležniki, kot so ZRSVN, podjetje PGGH d.o.o. in vodje drugih Interreg projektov s področja biomase in biodiverzitete.
Pri facilitiranju dogodka smo organizatorji uporabili metode odprtega dialoga (Open Dialogue Toolkit), ki jih razvijamo in testiramo partnerji projekta DiversE. Metodologija se je izkazala kot ključna za ustvarjanje varnega in vključujočega okolja, ki je bil vsebinsko intenziven in obenem prijeten in sproščen. Razprava je potekala spontano, z veliko angažmaja in iskrenega zanimanja za iskanje rešitev. Udeleženci so aktivno sodelovali, postavljali vprašanja, dopolnjevali argumente ter gradili skupno razumevanje.
Energetski potencial biomase iz Krajinskega parka Ljubljansko barje
V strokovnem delu so bili predstavljeni rezultati analiz vzorcev sena iz Krajinskega parka Ljubljansko barje, ki so jih izvedli strokovnjaki s Kemijskega inštituta in Fakultete za strojništvo, v okviru sodelovanja JZ KPLB z zavodom ACT-SI. Analiza vzorcev (proksimativna, ultimativna, določanje kurilne vrednosti, vsebnosti težkih kovin itd.) so pokazali, da ima biomasa, ki nastaja kot rezultat ukrepov pozne košnje na zavarovanem območju KPLB (ukrepi KOPOP_BK, HTV), relativno dober potencial za energetsko izkoriščanje in torej lahko potencialno predstavlja lokalni obnovljiv vir energije. Ob ustrezni obdelavi lahko travniška biomasa doseže celo kurilne vrednosti, primerljive s konvencionalnimi gorivi. Omejitve, kot so vsebnost pepela, taljenje pepela in sestava mineralnih snovi so bile prepoznane kot obvladljivo tveganje, hkrati pa pomemben faktor za izbiro primerne tehnologije za energetsko izrabo. Tehnična primernost pa še ne pomeni tudi dejanske izvedljivosti. Ključno vprašanje, ki se je jasno izpostavilo, je bila ekonomika – kakšen poslovni model lahko podpira takšno upravljanje z biomaso?
Izzivi celotne verige, primeri praks in oblikovanje vzdržnega poslovnega modela
Pilot KPLB se zaenkrat osredotoča na upravljanje oz. izkoriščanje biomase iz manjšega dela krajniskega parka tj. okoli 135 hektarjev zemljišč, od skupno 13.505 ha, ki spadajo v zaščiteno območje KPLB. Trenutna količina biomase, ki nastane kot rezultatov izvajanja ukrepov pozne košnje na območju pilota KPLB, znaša okoli 600 ton. Za upravljanje s to biomaso je odgovoren JZ KPLB, kot upravljalec zaščitenega območja. Omenjena količina biomase se bo z nadaljnjim odkupom zemljišč na območju KPLB s strani države, v prihodnosti še povečevala. Vzpostavlja se celotna veriga upravljanja – od košnje, sušenja, baliranja, transporta, skladiščenja, predelave in končne izrabe. Vsaka stopnja je povezana z določenimi stroški in omejitvami, zato se je v razpravi odprl niz vprašanj, vezanih na uspešen poslovni model: Ali je mogoča lokalna energetska raba (npr. za ogrevanje javnih objektov)? Ali je smiselna predelava v pelete/brikete ali je realnejša kombinacija energetskih in materialnih tokov? Predvsem pa: Kdo nosi investicijsko tveganje in kdo ustvarja dodano vrednost?
Udeleženci so poudarili, da ostajata varstvo biodiverzitete in skladnost z regulativo (vključno z omejitvami, ki jih prinaša direktiva RED III na biotsko zavarovanih območjih), v ospredju, a dolgoročna vzdržnost ni mogoča brez ekonomske logike. Če upravljanje travišč ne vključuje premišljenega poslovnega modela, ki omogoča vsaj delno pokritje stroškov ali ustvarjanje družbene vrednosti, ostaja odvisno od izključno javnih sredstev. Zato se je kot ključno izoblikovalo vprašanje: Kako razviti model, ki povezuje javni interes varstva narave, lokalno energetsko samooskrbo in racionalno rabo sredstev ter je hkrati uporaben za posamezne kmetije, zadruge ali večja zavarovana območja, morda celo konglomerate slednjih?
Primeri iz Notranjskega regijskega parka (projekt LIFE Tršca) ter Krajinskega parka Goričko (v sodelovanju s podjetjem PGGH d.o.o.) so pokazali, da so v več desetletjih upravljanja s travniško biomaso, upravljalci že iskali različne rešitve za snovno izrabo in da so pilotno že bili preizkušeni različni scenariji – od razvoja produktov kot so peleti, namenjeni za steljo domačih ljubljenčkov, do briketiranja in kompostiranja sena. Vendar pa taki projekti zahtevajo jasno organizacijsko strukturo, partnerstva in dolgoročno stabilnost. Kmetovalci z Ljubljanskega barja so opozorili na realnost vsakodnevnega dela, sezonske omejitve in stroške, ki jih regulativni okviri pogosto ne prepoznajo v celoti. Posebej so bile izpostavljene tudi regionalne razlike, saj se vremenski vzorci, stopnja vlažnosti in značilnosti mokrišč med posameznimi območji Slovenije bistveno razlikujejo, pri čemer ima vsako območje svojevrstne, sui generis pogoje upravljanja.
(Ne)usklajenost biodiverzitete, zakonodaje in ekonomike ter različnih politik
Dogodek je razpravo razširil iz okvirov varstva narave in regulative v širši razvojni kontekst. Trajnostna raba biomase na zavarovanih območjih je lahko del zelenega prehoda le ob usklajenosti treh stebrov: biodiverzitete, zakonodaje in ekonomike. Prav zato so udeleženci poudarili nujnost aktivnega vključevanja nacionalnih institucij v nadaljnje razprave, saj je za oblikovanje stabilnih poslovnih modelov potrebna usklajenost energetskih, kmetijskih in okoljskih politik.
Fokusni laboratorij je jasno pokazal, da obstaja močna pripravljenost za sodelovanje in skupno iskanje rešitev od spodaj navzgor: s strani kmetov in upravljavcev, ki vsakodnevno skrbijo za ohranjanje ekstenzivnih travnikov, tako da trajnostno obdelujejo območja in hkrati ohranjajo biodiverziteto, do regionalnih akterjev, ki prepoznavajo pomen usklajevanja lokalnih praks s širšimi strateškimi cilji ter izpostavljajo vrzeli med evropskimi, nacionalnimi uredbami in realnimi potrebami ter praksami na terenu. Udeleženci so poudarili, da si želijo intenzivnejšega povezovanja, to pa je nujno, da se razvijejo skupne, izvedljive rešitve, ki bodo presegle pilotno izvajanje in postale trajna praksa v regiji. Direktor JZ KPLB je ob tem izpostavil, da je ravno medsebojno povezovanja in izmenjava znanja ključni moment srečanja in usmeritev za prihodnost. Tovrstni dogodki so obenem pomembna iztočnica za resorna ministrstva, kjer lahko črpajo pomembno, poglobljeno znanje o praktičnih, regulativnih in razvojnih izzivih upravljanja biomase ter trajnostne rabe naravnih virov.
Nadaljevanje že marca 2026 – pridružite se!
Marca 2026 bo sledilo nadaljevanje razprave v širši sestavi, s poudarkom na ekonomskih scenarijih, zakonodajnih usklajevanjih in konkretnih korakih za implementacijo pilotnih rešitev. Zaradi izraženega širšega interesa bo dogodek potekal v hibridni obliki, s čimer želimo omogočiti sodelovanje najširšemu krogu deležnikov.
Če se prepoznate v navedenih temah, vas vabimo k oddaji interesa za udeležbo. Za dodatne informacije se lahko obrnete na vodjo projekta Petro Kurinčič (RRA LUR) na petra.kurincic@rralur.si ali na Jasno Možina (JZ KPLB) na jasna.mozina@ljubljanskobarje.si.
Ljubljansko barje ima priložnost postati referenčni primer, kako lahko zavarovano območje uspešno poveže varstvo narave, lokalno gospodarstvo in cilje zelenega prehoda v dolgoročno vzdržno celoto.
Kmetovanje na Ljubljanskem barju je zaradi vsakoletnih poplav in podnebnih sprememb vse bolj zahtevno. Poleg omenjenega za kmete predstavlja velik izziv tudi poznavanje vse obsežnejše zakonodaje, ki določa varstvene režime in omejitve kmetovanja v Krajinskem parku Ljubljansko barje (KPLB). Na zadnjem srečanju z Javnim zavodom KPLB v oktobru 2025 so kmetje podali pobudo za celovito predstavitev omejitev kmetovanja v krajinskem parku. Javni zavod je tako na pobudo kmetov povabil k sodelovanju pri predstavitvi teh vsebin vse ključne državne javne službe, ki določajo omenjene vsebine in so tudi pristojne za njihovo razlago. 4. februarja 2026 je tako Javni zavod KPLB v sodelovanju z Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), Ministrstvom za naravne vire in prostor (MNVP), Zavodom RS za varstvo narave (ZRSVN) in Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije (KGZS) v Domu kulture na Igu izvedel predstavitev varstvenih režimov in omejitev kmetovanja na Ljubljanskem barju.
Organizatorji dogodka smo zaradi časovne obsežnosti predstavitev določili sistem pisnega postavljanja vprašanj. Po zaključku vsakega sklopa predstavitev so tako udeleženci oddali svoja pisna vprašanja. Na koncu vseh sklopov predstavitev pa so predavatelji odgovarjali na izbor prejetih pisnih vprašanj. Javni zavod KPLB je vsa prejeta vprašanja poslal sodelujočim javnim službam. Že prejete odgovore na zastavljana vprašanja udeležencev si lahko ogledate tu.
Na pragu svetovnega dneva mokrišč, ki ga obeležujemo vsako leto 2. februarja, odstiramo pomene Ljubljanskega barja za nas ljudi. Danes večji del javnosti prepoznava Ljubljansko barje kot dragoceno območje biotske pestrosti ter območje prazgodovinskih kolišč. Vsa ta bogata naravna in kulturna dediščina pa je posledica specifike barjanskih tal in vode, ki se nahaja v tleh. Zaradi same lege in oblike pokrajine predstavlja to območje naravno razlivno površino, v kateri se zadržujejo poplavne vode. Posebnost Ljubljanskega barja so tudi zelo kompleksna tla, ki zadržujejo vodo. Prav ta kombinacija omogoča nam ljudem danes številne funkcije, ki niso vidne na prvi pogled, so pa ključne za naše varno in zdravo življenje:
Naravna razlivna površina – zadrževalnik poplavnih voda
V času daljših in močnejših padavin velika ravnica z globokimi barjanskimi tlemi zadržuje ogromne količine voda. V času rednih poplav je tako poplavljenega 14% površine Ljubljanskega barja, v času obsežnejših 30 % površine, v času katastrofalnih poplav pa kar 60% površine Ljubljanskega barja.
Vir pitne vode
Pod celotno površino Ljubljanskega barja se nahaja podzemna voda. Kot vir pitne vode jo črpamo na vršajih prodonosnih rek Iške, Želimeljščice in Borovniščice. Največja je vodarna Brest na vršaju reke Iške, ki oskrbuje s pitno vodo Ig in 10% Ljubljane.
Vir hrane
Ljubljansko barje je vir divje in gojene hrane. Na barjanskih travnikih, v mejicah in ob vodah uspevajo številna zelišča kot so baldrijan, brestovolistni oslad in bezeg. Zadnjih dvesto let Barje predstavlja tudi vir gojene hrane. Kmetje so na Ljubljanskem barju ustvarili svojevrsten mozaik travnikov, njiv, mejic in vodotokov.
Naravna čistilna naprava
Šota, mikrobi in močvirske rastline delujejo kot biofiltri. Poleg fizikalnega filtriranja opravljajo tla še kemijsko filtriranje, nevtralizacijo in razgradnjo škodljivih ali nevarnih snovi. Močvirske rastline porabljajo prekomerne količine hranil v vodi in tudi vežejo nase težke kovine.
Blažitev podnebnih sprememb
Vlaga z izhlapevanjem hladi ozračje, šota v barjanskih tleh pa skladišči velike količine ogljika. V času, ko prihaja do vse toplejšega ozračja in vse večjih izpustov toplogrednih plinov predstavljajo barjanska tla še posebej dragocen zaklad. V toplih dneh vlaga iz barjanskih tal izhlapeva in s tem hladi ozračje. Tako je v osrednjem delu Barja vedno za stopinjo do dve ali celo tri hladneje kot na obrobju.
V zadnjih dveh desetletjih se je odnos do mokrišč na svetovni ravni pričeli spreminjati – iz obrobne ekološke teme so postala osrednji del politik blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe. Mednarodna sporočila Ramsarske konvencije, Združenih narodov in Evropske unije vse bolj poudarjajo, da so mokrišča naš ključni naravni zavezniki pri spoprijemanju s podnebnimi spremembami. Z ohranjanjem in obnovo mokrišč hkrati varujemo biotsko raznovrstnost, povečujemo odpornost družbe na ekstremne vremenske dogodke ter prispevamo k doseganju podnebnih ciljev.
V sredo, 11. januarja 2026, Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje (JZ KPLB) in Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije (RRA LUR) organizirata srečanje namenjeno razpravi o ravnanju z biomaso ter iskanju načinov njene trajnostne uporabe na zavarovanih območjih, kjer biomasa nastaja kot posledica izvajanja naravovarstvenega ukrepa pozne košnje. Dogodek bo potekal v Tehnološkem parku v Ljubljani.
Dogodek bo organiziran v okviru projekta Interreg – Območje Alp – DiversE – Integracija ohranjanja biodiverzitete znotraj proizvodnje bioenergije za nizkoogljično energijo v alpski regiji.
Za več informacij nas lahko kontaktirate na jasna.mozina@ljubljanskobarje.si
V sredo 4. februarja 2026, med 17.00 in 20.00 vabljeni v Dom kulture na Igu (Gasilska ulica 39, 1292 Ig) na
PREDSTAVITEV VARSTVENIH REŽIMOV IN OMEJITEV KMETOVANJA NA LJUBLJANSKEM BARJU
Z predstavitvijo želimo doseči večjo seznanjenost kmetov na Ljubljanskem barju z:
• varstvenimi režimi in omejitvami kmetovanja na Ljubljanskem barju
• pravnimi podlagami, ki določajo te varstvene režime in omejitve.
Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje v sodelovanju z Ministrstvom za naravne vire in prostor, Zavodom RS za varstvo narave, Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije.
Dne, 22. 12. 2025, smo si ogledali dva obrata za predelavo sena oz. slame v pelete oz. brikete. Ogleda obeh obratov smo opravili v okviru projekta DiversE, kjer raziskujemo možnosti za uporabo presežne biomase s travnikov Krajinskega parka Ljubljansko barje za bioenergijo ali drugo snovno izrabo.
V jutranjih urah smo si najprej ogledali peletirnico Pelletierung Halbenrain eGen v kraju Halbenrain v Avstriji. To je center za predelavo kmetijskih odpadkov, za katerim stoji skupina avstrijskih kmetov, ki so se združili v Zadrugo za peletiranje jugovzhodne Štajerske. Obrat je med drugim rezultat iskanja rešitev za predelavo pozno košene trave iz območja Südoststeirisches Hügelland (deli jugovzhodnega hribovja Štajerske) v velikosti 15.663 hektarjev, ki je pretežno kmetijsko območje in spada pod Naturo 2000. Na tem območju ukrepi za ohranjanje travniških habitatov vključujejo tudi pozno košnjo in posledično ostaja kmetom biomasa, ki ni več primerna za krmo.
V peletirnici Halberain proizvajajo pelete iz naslednjih surovin oz. kmetijskih odpadkov: slame, sena, plevela, koruznih storžev. Material odkupujejo in prodajajo odjemalcem ali pa za različne kmete peletirajo njihove lastne kmetijske odpadke, ki jih nato kmetje v predelani obliki ponovno uporabijo. Seno morajo posušiti na 12% stopnjo vlažnosti. Peleti se lahko uporabijo za kurivo, steljo (celi oz. granulirani) za živino, bolj eksperimentalno so izdelali produkt tudi za steljo za hišne ljubljenčke (mačke), predvsem pa pelete v večini prodajajo oz. predelujejo za krmo (za prašiče in konje). V pelete namenjene za krmo dodajajo tudi žita, lucerno (Medicago sativa) in rastlinsko oglje. Kot kurjava se peleti sicer niso izkazali najbolje – pri kurjenju namreč nastaja precej pepela.
Celoten obrat vključuje sušilnico (skladišče) za bale (kvadratne), elektrarno in prostor s peletirno linijo (mlin, peletirka). Glavni izziv podjetju predstavlja oprodaja peletov. Proizvedejo lahko nekje 1.500–2.000 kg peletov/uro.
Ogled mehanizacije za izdelavo briketov iz sena v Lehnu na Pohorju
V Lehnu na Pohorju (v bivšem Biomasnem centru) smo si v nadaljevanju ogledali mehanizacijo za izdelavo briketov iz sena in slame. Postopek je razvilo Podjetje za gozdne gradnje in hortikulturo (PGGH d.o.o.) v sodelovanju s krajinskim parkom Goričko.
Od 2018 so PGGH d.o.o. pogodbeno kosili travnike v Krajinskem parku Goričko (okoli 106 hektarjev), dva do trikrat na leto. Za odpadno biomaso so začeli iskati rešitve, ker ni bila primerna za hrano za živali. Najprej so se lotili izdelave komposta, kasneje pa so iz pokošene biomase iz leta 2020 preizkusili še postopek izdelave biobriketov. Postopek izdelave briketov je bil naslednji: naravno sušenje trave (zunaj), baliranje v okrogle bale, dodatno sušenje v Biomasnem centru, mletje v mlinu, mehansko stiskanje briketov v končno obliko v briketirni liniji pod visokim pritiskom in z dodajanjem toplote, ohlajanje. Cel proces je mehanski in predvidoma so potrebne tri osebe na liniji.
V letu 2020 so brikete poslali tudi na analizo na Gozdarski inštitut Slovenije in Energetiko Ljubljana (Laboratorij za goriva in kemijsko kontrolo). Rezultat analize je pokazal, da imajo briketi visoko kurilno vrednost. Luknja v sredini briketov poveča površino gorenja in posledično večjo količino sproščanja toplote. Pepel naj bi bil po raziskavah lahko uporaben kot gnojilo.
Od leta 2022 naprej obrat ni več v uporabi in stoji v skladišču.
Direkcija Republike Slovenije za vode poziva lokalne skupnosti, lastnike in najemnike priobalnih zemljišč ob vodotokih v Sloveniji, zlasti v naseljih in ob kmetijskih zemljiščih, k skrbnemu in gospodarnemu ravnanju, ko obstaja možnost večjih padavin in naraščanja vodostajev.
Vsi lastniki priobalnih zemljišč ob vodotokih 2. reda* so po določilih 100. člena Zakona o vodahdolžni sami zagotavljati odstranjevanje odvečne zarasti na bregovih, odstranjevanje plavja (odpadlega listja in drugih plavajočih predmetov), odpadkov in drugih opuščenih in odvrženih predmetov ter snovi z vodnih in priobalnih zemljišč.
Pogoji, pod katerimi lahko čiščenje priobalnega (in vodnega) zemljišča izvede priobalni lastnik oz. drug uporabnik zemljišča, so naslednji:
zagotavljati je treba selektivno odstranjevanje odmrle, poškodovane in odvečne zarasti iz brežin in priobalnega zemljišča, zlasti zarasti, ki sega v strugo potoka;
golosekov ni dovoljeno izvajati; večjih in zdravih dreves, ki se nahajajo ob potoku, se ne sme posekati. Poleg tega je v priobalnem pasu vodotoka, ki predstavlja 5 metrov od zgornjega roba brežine potoka, treba ohranjati nepretrgano drevesno in grmovno zarast;
propadlo in odstranjeno zarast ter odpadke je potrebno v celoti odstraniti z območja na naravi neškodljiv način; material je prepovedano odlagati v strugo, na brežino, v priobalni pas vodotoka;
potrebno je redno odstranjevanje plavja iz vodnega in priobalnega zemljišča (odpadlega listja in drugih plavajočih predmetov);
potrebno je odstranjevanje odpadkov in morebitnih drugih opuščenih in odvrženih predmetov iz vodnega in priobalnega zemljišča (o morebitnem odlaganju tretjih oseb je treba obvestiti pristojno inšpekcijsko službo);
na urejenih odsekih vodotokov v strnjenih naseljih je treba redno kositi brežine in priobalni pas vodotokov.
Pri načrtovanju vegetativnega vzdrževanja, to je predvsem odstranjevanju grmičevja in drevja, je treba tudi upoštevati, da je, v skladu z Zakonom o divjadi in lovstvu, prepovedano odstranjevanje zarasti ob vodnih koritih v obdobju med 1. marcem in 1. avgustom.
Pri odstranjevanju obrežne zarasti na območjih z naravovarstvenim statusom je potrebno upoštevati še naravovarstveno zakonodajo. Območja z naravovarstvenim statusom so razvidna iz Atlasa okolja in Atlasa voda. Za napotke glede upoštevanja tega naj se lastniki oziroma uporabniki priobalnih zemljišč obrnejo na pristojne območne enote Zavoda RS za varstvo narave.
Hkrati vas obveščamo, da je z namenom zmanjševanja erozijske in poplavne ogroženosti prebivalcev, objektov, premoženja in zemljišč, prepovedano odlaganje vejevja, lesne mase oziroma kakršnokoli deponiranje lesa na vodnem in priobalnem zemljišču.
Prav tako, je v skladu s ciljem varstva in urejanja voda in zmanjševanja posledic škodljivega delovanja voda prepovedano, na vodnem in priobalnem zemljišču, postavljanje kakršnihkoli ovir, vzdolžnih ali prečnih ograj, deponiranje bal sena in drugih pridelkov, gradbenega materiala in gradbenih odpadkov, tudi v smislu začasnih deponij.
*Vodotoki 2. reda so vsi vodotoki, ki v prilogi Zakona o vodah niso navedeni kot vodotoki 1. reda.
V Krajinskem parku Ljubljansko barje je potrebno pri vzdrževalnih delih na vodotokih 2. reda poleg zapisanega upoštevati tudi določbe Zakona o ohranjanju narave ter določbe Uredbe o Krajinskem parku Ljubljansko barje. Varstveni režim in pravila ravnanja v Krajinskem parku Ljubljansko barje so določeni v 10. do 18. členu Uredbe o Krajinskem parku Ljubljansko barje, za vzdrževalna dela na vodotokih pa je pomembna zlasti 13. točka 2. odstavka 10. člena uredbe, ki določa, da v krajinskem parku ni dovoljeno izvajati vzdrževalnih del na vodotokih, jarkih, stoječih vodah in linijskih vegetacijskih strukturah v obdobju med 15. marcem in 30. septembrom.
Ena manj poznanih prebivalk barjanskih mokrotnih travnikov je temna šaševka (Zeuneriana marmorata) – redka in svetovno ogrožena vrsta kobilice. Živi na vlažnih, občasno poplavljenih travnikih, bogatih s šaši in ločki. Temna šaševka je dolgo veljala za italijanski endemit, dokler je niso leta 2004 odkrili tudi na Ljubljanskem barju. Danes vemo, da pri nas živi večina celotne svetovne populacije, zaradi česar ima Ljubljansko barje ključno vlogo pri njenem dolgoročnem preživetju.
Kaj je pokazala raziskava v letu 2025?
Konec junija 2025 so raziskovalci izvedli obsežen popis temne šaševke na travnikih med Igom in Škofljico. Popis je potekal na začetku sezone pojavljanja odraslih osebkov, ko so pojoči samci najštevilčnejši in jih je zaradi značilnega oglašanja najlažje zaznati.
Rezultati so pokazali na ugodno stanje populacije, saj je po ocenah ta štela 2025 štela okoli 13.000 osebkov. To je najvišja ocenjena številčnost od začetka sistematičnega spremljanja vrste leta 2008 in jasen dokaz izrazitega pozitivnega trenda v zadnjih letih.
Hkrati je raziskava je pokazala tudi na širjenje območja pojavljanja vrste. Temna šaševka se je razširila proti območju Grmeza, kamor poplavne vode verjetno prenašajo jajčeca ali posamezne osebke. Povečana prostorska povezanost habitatov zmanjšuje tveganje za genetsko izolacijo in dolgoročno prispeva k stabilnosti populacije.
Čeprav je splošna slika zelo spodbudna, pa so raziskovalci v času popisa zaznali tudi negativne vplive zgodnje in intenzivne košnje. Travniki, pokošeni že zgodaj v sezoni ali večkrat letno, so imeli bistveno manj osebkov, saj košnja povzroča neposredno smrtnost in povečuje izpostavljenost kobilic plenilcem.
Ključna vloga Krajinskega parka Ljubljansko barje
Izboljšanje stanja temne šaševke na Ljubljanskem barju ni naključje, temveč rezultat dolgoročnega in premišljenega upravljanja prostora. Krajinski park Ljubljansko barje je v zadnjih letih z odkupom in varovanjem ključnih travniških površin bistveno izboljšal pogoje za obstoj vrste.
Ukrepi, kot so pozna košnja in ohranjanje nepokošenih pasov, bistveno izboljšujejo pogoje za obstoj vrste. Pomemben prispevek pa predstavljajo tudi omejevanje gnojenja, preprečevanje izsuševanja travnikov ter izboljševanje vodnega režima, ki je ključnega pomena za ohranjanje mokrotnih travnikov.
Vpeljani naravovarstveni ukrepi pa ne koristijo le temni šaševki, temveč tudi številnim drugim redkim in ogroženim vrstam, vezanih na mokrotne habitate. Ljubljansko barje tako ostaja zgled dobrih praks varstva narave, temna šaševka pa simbol uspešnega sobivanja človeka in narave na mokrotnih travnikih enega najpomembnejših mokrišč v Sloveniji.
Krajinski park Ljubljansko barje je eno od mlajših zavarovanih območij pri nas, s katerim upravlja Javni zavod Krajinski park Ljubljansko barje. Ekipa Javnega zavoda Krajinski park Ljubljansko barje v sodelovanju z resornimi ministrstvi, ostalimi pristojnimi službami, barjanskimi občinami, kmetovalci in raziskovalci išče ustrezne ukrepe za naslavljanje vsakokratnih problematik, ki se pojavljajo v zavarovanem območju.
Kompleksnost upravljanja Krajinskega parka Ljubljansko barje je nagovorila tudi dijaka Šolskega centra Postojna, Aneja Novaka, ki je z omenjeno tematiko sodeloval na državni olimpijadi za trajnostni razvoj in varstvo okolja 2023/2024. Anej v svoji nalogi poda glavne dejavnike ogrožanja naravne in kulturne dediščine ter svoje predloge za izboljšanje upravljanja z zavarovanih območjem:
pomen celostnega upravljanja, v smislu sodelovanja z vsemi ključnimi deležniki
ukrepe za ohranjanje vodnega režima
izboljšanje informiranosti in ozaveščenosti javnosti o pomenu ohranjanja Ljubljanskega barja.
Krajinski park Ljubljansko barje seže na območje sedmih občin, s katerimi javni zavod redno sodeluje. Glavna aktivnosti na Ljubljanskem barju je kmetovanje in kmetje so tisti, ki so oblikovali in oblikujejo ta prostor tudi danes. V javnem zavodu zato dajemo poseben pomen komunikaciji s kmetovalci ter resornimi službami, ki oblikujejo kmetijsko politiko in varstvo narave na Ljubljanskem barju. Oktobra smo za kmetovalce in lokalne skupnosti organizirali predstavitev vzdrževanja odvodnikov na Ljubljanskem barju, v pričetku naslednjega leta pa načrtujemo predstavitev varstvenih režimov in omejitev kmetovanja na Ljubljanskem barju.
V letošnjem letu tudi širimo mrežo piezometrov, s katerimi bomo še bolj kvalitetno merili nivo podzemne vode na območjih, kjer so še prisotni mokrotni habitati in ogrožene vrste, ki so vezane na mokrotne habitate. Ohranjanje naravne raznovrstnosti gre z roko v roki z ohranjanjem kulturne dediščine. V mokrih tleh na obrobju Barja se skrivajo ostanki prazgodovinskih kolišč. Za izboljšanje varovanja je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije v letošnjem letu naredil tri poskusne izkope, da je preveril stanje kulturne plasti, v prihodnjih letih pa bomo skupaj načrtovali še izboljšanje načinov varovanja.
O pomenu ohranjanja Ljubljanskega barja redno ozaveščamo tudi šole na Ljubljanskem barju. Nabor aktivnosti (delavnice, naravoslovni in kulturni dnevi) za šole smo prvič predstavili tudi v brošuri Ljubljansko barje, učilnica v naravi. Ozaveščevalne aktivnosti pripravljamo tudi za širšo javnost v obliki barjanskih družinskih dni, vodenj in dneva odprtih vrat Krajinskega parka Ljubljansko barje ter rednih objav na naši FB in spletni strani ter v časopisih barjanskih občin (Naš časopis, Barjanski list, Glasnik, Mostiščar).
