14. aprila 2014 smo se pod vodstvom geologa dr. Mihaela Brenčiča podali na odkrivanje barjanskih voda in tal. Na Špici v Ljubljani nam je vodnik predstavil pomen Gruberjevega prekopa za mesto Ljubljana in Ljubljansko barje. Še posebno zanimiva je bila predstavitev struge reke Ljubljanice na Ljubljanskem barju. Izvedli smo, da je rečno dno zelo razgibano zaradi številnih prelomov, ki potekajo čez barjansko ravnico. Ponekod v reki tako naletimo na izredno globoka brezna. Na razdalji 20 kilometrov je padec reke manjši kot 1 meter, hkrati pa Ljubljanica zbira v svoje naročje vse vode, ki se stekajo na Ljubljansko barje. V času obilnejših in dolgotrajnih padavin tako reka ne more odvesti vse vode, ki se za to razlije po barjanski ravnici.

Naš naslednji postanek je bil ob enemu izmed večjih pritokov reke Ljubljanice, ob reki Iški. Izvedli smo, da je bila Iška konec 18. stoletja regulirana za namene lažjega plavljenja lesa. Današnji spodnji tok reke Iške tako teče po umetno izkopanem Čurnovem kanalu, ki pa je bil v času našega obiska kljub deževnem vremenu prazen. Vzrok za večinoma prazno strugo reke pa se skriva v kraškem robu Ljubljanskega barja, čez katerega teče Iška. Dr. Brenčič nam je v strugi reke pokazal tudi železovo manganove okside, ki nastajajo kot posledica mešanja vode iz reke Iške in barjanske odcedne vode. V strugi Iške smo si lahko ogledali tudi velike količine proda, ki ga reka prinaša iz Iškega vintgarja.

Povsem drugačna voda pa nas je pozdravila na drugi strani poti v kanalu Jevšnik. Za Ljubljansko barje nenavadno čista voda nas je vodila do bližnjih izvirov v obliki barjanskih oken. Izvedeli smo, da pride voda na plan ob stiku barjanskih usedlin in nanosov reke Iške, Iškem vršaju. Nastanek oken je po Brenčiču povezan z dvema plastema proda v podlagi, ki sta ločena vodonosnika. Da voda iz spodnjega vodonosnika lahko doseže površje, je posledica pritiska, pod katerim je voda v vodonosniku, ter nezveznosti v sedimentih kot na primer posledice prelomov, kar omogoča vodi pot navzgor skozi sicer slabo prepustne kamenine. Naš vodnik nas je opozoril na drobne bele delce, ki so prihajali na plan skupaj z izvirsko vodo. Razložil nam je, da gre za ostanke belih polžjih hišic, ki jih voda, ki prihaja na plan pod pritiskom, spira iz spodnjih plasti tal. Gre za spiranje jezerske usedline, ki jo zaradi številnih polžjih hišic v njej imenujemo polžarica.

Po ogledu barjanskih oken smo se ustavili še na kraškem robu Ljubljanskega barja v Podkraju. Pod cerkvico sv. Janeza Krstnika nas je pozdravil kraški izvir Šentjanž. Takih izvirov je bilo tu nekoč še več, vendar jih je veliko presahnilo, tudi s človekovo pomočjo. Pot nas je vodila naprej čez Iški vršaj v središče Iga, kjer smo si ogledali največji kraški izvir na tem območju, izvir reke Iščice. Nekoč se je središče Iga imenovalo prav po tem izviru Studenec. Ime Iga pa naj bi bilo povezano z reko Iško, ki naj bi se pred regulacijo razlivala po Iškem vršaju v obliki, ki je spominjala na jarem – igo – ig.

Iz Iga nas je pot vodila naprej do Iške Loke, kjer smo se ustavili ob potoku Lož’ca. Valvazor poroča, da je bila to nekoč edina plovna pot iz Iga do Ljubljane, mi pa smo ob obisku v strugi potoka opazili komaj kaj vode. Sledili smo našemu vodniku in prišli do več skupin ali rojev barjanskih oken. Izvedeli smo, da gre tu v primerjavi z barjanskimi okni Jevšnik za plitvejša okna, ki prejemajo vodo iz zgornjega vodonosnika. Tudi zaradi črpanja pitne vode v vodarni Brest se nivo vode v vodonosniku znižuje, posledično se znižuje dotok vode v izvire in iz izvirov v samo strugo Lož’ce. Dodaten razlog za tako veliko spremembo v količini vode v Lož’ci pa se skriva v regulaciji reke Iške. Pred regulacijo naj bi reka Iška tekla v Lož’co. Dokaz za tako razlago nam je dr. Brenčič ponudil, ko nam je pokazal meandre stare struge reke Iške nedaleč stran od izvirov Iška Loka.

Zares čudna so pota voda na Ljubljanskem barju, smo si bili edini udeleženci predstavljenega vodenja, ko smo se vračali nazaj v Ljubljano.

Maša Bratina