10 let od vpisa “Prazgodovinskih kolišč okoli Alp” na UNESCO seznam svetovne dediščine

V letu 2021 arheologija praznuje svoj jubilej! Pred desetimi leti, 27. junija 2011 so bila “Prazgodovinska kolišča okoli Alp” vpisana na UNESCO seznam svetovne dediščine. Vpis obsega izbor 111 edinstvenih prazgodovinskih območij v Nemčiji, Avstriji, Franciji, Italiji, Sloveniji in Švici, ki skupaj predstavljajo transnacionalni serijski vpis svetovne dediščine. 111 izbranih območij predstavlja več kot 1000 drugih odkritih območij iz obdobja neolitika in bronaste dobe. Ob deseti obletnici njihovega vpisa se bodo okoli Alp odvili številni dogodki.

“Prazgodovinska kolišča okoli Alp” so izjemnega pomena za razumevanje in poznavanje evropskih kultur bližnje prazgodovine. V 19. stoletju so se učenjaki zavedeli, da ima zgodovina človeške vrste in civilizacij večjo kronološko globino, kot so predvidevali antični zapisi in verska besedila. Spoznanje, da je človeška vrsta sočasno obstajala z že izumrlimi živalskimi vrstami, je pomenilo rojstvo prazgodovine. Leta 1854 so zaradi začasnega znižanja nivoja vode alpskih jezer, ki je bila posledica sušnega obdobja, luč ugledali koli in večje količine keramike in kamnitega orodja na obalah Züriškega jezera v Švici. Ti enostavno dostopni ostanki naselbin na kolih so bili hitro datirani v obdobje med zadnjo ledeno dobo in Antiko. To je arheologom omogočilo dokazati obstoj neolitskih naselbin v alpskem območju, v času ko so prazgodovinske civilizacije prvič začele z razvojem poljedelstva in vzrejo domačih živali.

Veliko koliščarskih območij je dobro ohranjenih in so izjemne arheološke vrednosti. So odlični laboratoriji za raziskovanje vpliva klimatskih sprememb v prazgodovinskem in kasnejšem času. Ker se nahajajo pod jezersko gladino, v močvirjih in v vlažnih tleh z odsotnostjo kisika, je to omogočilo ohranitev organskih ostankov kot so les, rastlinski ostanki, pa tudi hrana in tkanine. Tudi odpadki in drugi ostanki starodavnih naselbin so bili hitro prekriti z debelo plastjo rastlinskih ostankov in karbonatnih usedlin. V odsotnosti kasnejše poljedelske aktivnosti so bila območja nedotaknjena in do današnjih dni se je ohranilo veliko število arheoloških ostankov. Koliščarska območja so izjemni arheološki arhivi za preučevanje in razumevanje vsakdanjega življenje v neolitiku in bronasti dobi. Iz tega razloga jih je UNESCO vpisal na seznam svetovne dediščine.

V letu 2021 obeležujemo 10 obletnico vpisa z več dogodki na različnih lokacijah okoli Alp, na jezerih in v mokriščih, na interpretacijskih poteh in v muzejih. Pregled skupnih, kot tudi posameznih aktivnosti šestih držav, lahko najdete na spletni strani www.palafittes.org. Do 26. junija 2021 se 111 koliščarskih območij svetovne dediščine predstavlja v zavihku »Countdown«. Pod zavihkom »10 years – 100 stories« (10 let – 100 zgodb) naša virtualna razstava ponuja vpogled na koliščarska območja in vsakdanje predmete, ki so bili tam odkriti.

Splošne informacije
Upravljanje z UNESCO dediščino kolišč je od vpisa na Seznam svetovne dediščine leta 2011 skupna naloga šestih držav članic: Avstrije, Francije, Nemčije, Italije, Slovenije in Švice. Mednarodna koordinacijska skupina UNESCO Palafittes (ICG) je bila ustanovljena, da zagotovi mednarodno koordinacijo. Glavna pisarna je v mestu Basel v Švici in je kontaktna točka za vsa vprašanja in informacije o tej enoti svetovne dediščine.

 

Slovenija

[Fotografija: koliščarski ostanki na Špici, Ljubljana © City Museum of Ljubljana, MGML, G.Babič]

Dve slovenski vpisani območji kolišč se nahajata na Igu, na Ljubljanskem barju. Na širšem območju Ljubljanskega barja je poznanih preko 40 najdišč kolišč. Ta so s prekinitvami poseljevala območje med približno 4500 in 2000 p. n. š. Iz tega obdobja se je ohranilo nekaj bogatih najdb, med drugim bogato okrašena keramika in kipci, ter najstarejše ohranjeno leseno kolo na svetu. Krajinski park Ljubljansko barje je javni zavod, ki skrbi za upravljanje in varovanje celotnega območja, še posebno pa dveh območji kolišč vpisanih na UNESCO seznam. S spodbujanjem sodelovanja z lokalnimi skupnostmi skrbi za ustrezno ohranjanje, zaščito in promocijo izjemne univerzalne vrednosti kolišč. Poleg rednih aktivnosti hidrološkega monitoringa nivoja podtalnice in komunikacije z deležniki, Krajinski park sodeluje z Občino Ig kot vodilnim partnerjem pri vzpostavitvi novega interpretacijskega centra, povezovalne poti in rekonstrukcije koliščarske naselbine na Barju, kjer bo velik poudarek ravno na predstavitvi dediščine kolišč ter naravnih danosti, ki so omogočile njihovo ohranitev. 28. avgusta bo, kot vsako leto, Društvo Fran Govekar na Igu organiziralo Koliščarski dan, kjer bo letos poudarek na koliščarski kulinariki, ter praznovanju 10. obletnice vpisa kolišč na UNESCO seznam svetovne dediščine.

Avstrija

[Fotografija: Raziskovalni potop na kolišču v jezeru Keutschacher, Koroška © Kuratorium Pfahlbauten]
Pet od 111 območij iz enote svetovne dediščine “Prazgodovinska kolišča okoli Alp” se nahaja v Avstriji. Štiri območja so v Zgornji Avstrij, v jezerih Attersee in Mondsee, eno območje pa v jezeru Keutschacher na Koroškem. Težko je oceniti celotno število vseh jezerskih kolišč v Avstriji, saj nekatera morda še nikoli niso bila odkrita, medtem ko so druga že za vedno izginila. Trenutno je poznanih 27 znanstveno raziskanih najdbišč, večina jih pripada kulturi okoli jezera Mondsee iz 4. tisočletja pr. Kr.  Najmlajša najdišča spadajo v obdobje 500 pr. Kr. Največja gostota naselbin je na zahodni obali jezera Attersee. Zanimivo je, da kolišča na jezeru Keutschacher niso bila zgrajena na obali, ampak v nizki vodi sredi jezera. Njihove ostanke je odkril Ferdinand Hochstetter, prvi upravitelj Naravoslovnega muzeja na Dunaju, leta 1864. Temu gre zahvala, da je muzej v svoje zbirke in razstave lahko vključil nekaj redkih in pomembnih koliščarskih najdb. Avstrijska območja, ki so del transnacionalnih enote UNESCO kolišč upravlja Zavod za ohranjanje kolišč, ki ga je ustanovila Republika Avstrija in federativni deželi Zgornja Avstrija in Koroška.

Francija

[Fotografija : Jezero Chalain (Jura). Dokumentiranje neolitskih vlečnih sani © Centre de recherche archéologique de la vallée de l’Ain / P. Pétrequin]
Enajst kolišč vpisanih na seznam svetovne dediščine se nahaja v francski Juri, Savoji in Visoki Savoji, v jezerih Chalain, Clairvaux, Aiguebelette, Bourget, Léman in Annecy. Najstarejše vasi so iz obdobja srednjega neolitika, pred 6000 leti, najmlajša kolišča pa so bila opuščena na prehodu iz bronaste v železno dobo, pred 2700 leti, ko so se v obdobju hladnejše klime in povečanih padavin dvignili nivoji jezerskih gladin in je preplavilo koliščarske naselbine. Pod predsedstvom prefekta regije Auvergne-Rhône-Alpes, država, lokalni upravljalci, različne inštitucije in društva skupaj zagotavljajo zaščito kolišč in ohranjanje njihove izjemne univerzalne vrednosti. Vpis v UNESCO je tudi način kako kolišča in arheološke raziskave približati čim večjemu številu ljudi. Številne začasne razstave, na primer v Nacionalnem Muzeju Arheologije v Saint-Germain-en-Laye, in v muzejih v Lons-le-Saunier (Jura), in v Annecy (Visoka Savoja), predstavljajo izsledke dosedanjih arheoloških raziskav. Prva monografija posvečena koliščem iz Savoje in Visoke Savoje izide konec junija 2021, v izdaji Direction Régionale des Affaires Culturelles d’Auvergne-Rhône-Alpes.

Nemčija

[Fotografija: divja jabolka, starost pribl. 5700 let, Alleshausen-Grundwiesen (Biberach) © Landesamt für Denkmalpflege im RP Stuttgart, U. Maier]
18 vpisanih območij se nahaja v Nemčiji, med zahodno obalo Bodenskega jezera v deželi Baden-Württemberg in obalo jezera Starnberger na Bavarskem. Ta kolišča predstavljajo pomemben del serijskega in transnacionalnega vpisa svetovne dediščine “Prazgodovinska kolišča okoli Alp”. Vzdolž obale Bodenskega jezera se nahaja devet vpisanih območij, šest pa se jih nahaja ob manjših jezerih in v mokriščih Zgornje Švabske. Tri območja na Bavarskem se nahajajo severovzhodno od Landsberg am Lech in na otoku Roseninsel na jezeru Starnberger. Nemški State Monuments Office v Stuttgartu organizira razstavo “Piles, Walls and Cacti” s poudarkom na arheologiji mokrih tal in svetovni dediščini, ki bo na ogled v Garden Fair v mestu Überlingen do 17. oktobra 2021. Druga razstava je v mestu Bad Buchau, v muzeju Federsee Museum z naslovom “Knotted und Sewn Up: Grasses, Bast and Bark – Jacks-of-All-Trades of the Stone Age” in predstavlja nova odkritja na področju arheologije tkanin. Na ogled bo do 24. oktobra 2021. Na Dan svetovne dediščine, 3. julija, bo na sprehajalni poti na otoku Roseninsel organiziran pester in zanimiv program, kjer bodo sodelovali podvodni arheologi, ki bodo predstavljali svojo opremo in kako se raziskuje pod vodo. 23. julija se bo v mestu Pestnecker ponovno odprla kamenodobna vas, s prenovljeno razstavo v paviljonu za obiskovalce, novimi informacijami ter zabavnimi aktivnostmi za vse starosti v zunanjem delu. Poleg tega je obiska vreden tudi kulinarični blog www.palafitfood.com, z novimi tedenskimi vpogledi v lonce in posode kamenodobnih in bronastodobnih kuharjev. Za več navdiha in recepte, pa tudi za informacije o mesečnem kuharskem izzivu, si oglejte Instagram profil @palafitfood.

Italija

[Fotografija: Parco Archeo Natura Fiavé © Soprintendenza per i beni culturali – Trento]
19 UNESCO območij svetovne dediščine kolišč se nahaja v petih italijanskih regijah: deset v Lombardiji, štiri v Benečiji, dve v Piemontu, eno v Furlaniji-Julijski krajini in dve na Južnem Tirolskem. Koliščarski fenomen se razteza med predalpskimi jezeri na severu do padske nižine na jugu. Večina koliščarskih naselbin se nahaja v bližini Gardskega jezera in jezera Varese. Do sedaj najstarejši znani ostanki segajo v zgodnji neolitik, približno 5000 pr. Kr. Med zgodnjo in srednjo bronasto dobo je bilo koliščarsko naseljevanje v porastu. Proti koncu 2. tisočletja pr. Kr koliščarske naselbine v tem delu izginejo. Arheološka izkopavanja so razkrila številne predmete iz brona, rogovja, živalskih kosti, kamna in veliko lončevine. Zaradi izjemnih pogojev, so se ohranile tudi organske najdbe kot je les in tkanine. Visok nivo tehnološkega razvoja koliščarjev v bronasti dobi je postavil temelje za nadaljni kultrni razvoj celotnega območja. Med praznovanjem 10. obletnice vpisa v letu 2021 se bodo odvili številni dogodki: razstave v Benetkah, Brescii, Torinu, ter v mestih Varese, Gavardo, Manerba in Desenzano, koncerti v Polpenazze del Garda, znanstveni sejem v mestu Varese, izobraževalni in izkustveni projekti, eksperimentalna arheologija in otvoritev Archeo-Park Palafitte v mestu Fiavè.

Švica

[Fotografija: pozno bronastodobno najdišče Bevaix, jezero Neuchâtel © Laténium, F. Langenegger]
56 UNESCO koliščarskih območij se nahaja v Švici. Najdemo jih okoli dveh velikih jezer, Ženevskega in Bodenskega, kot tudi na mokriščih, barjih in na obalah manjših jezer vzhodne in severo-zahodne Švice, ter na osrednji švicarski planoti. Tu se je tudi začela “koliščarska mrzlica”, ki se je nato razširila na celotno alpsko regijo. Najdišča kot so Cortaillod, Auvernier, Lüscherz in Arbon, so postala znana onkraj švicarskih meja in celo botrovala poimenovanju celotnih obdobij prazgodovinskih materialnih kultur. “Swiss Coordination Group UNESCO Palafittes” je odgovoren za upravljanje z vsemi švicarskimi območji. Sestavljen je iz predstavnikov 15 švicarskih kantonov z vpisanimi kolišči, predstavnika State Department for Culture in predstavnika Swiss Archaeological Society. Skupaj z ostalimi deležniki, muzeji, zbirkami, švicarsko agencijo “World Heritage Experience Switzerland ” in švicarsko komisijo za UNESCO, bodo švicarski kantoni ob 10. obletnici vpisa na UNESCO seznam organizirali številne zanimive dogodke. Eden večjih, bo 8. mednarodna regata deblakov na jezeru Greifensee, v kantonu Zurich,11.-12. septembra 2021. Za več informacij obiščite koledar prireditev na spletni strain www.palafittes.org .

 

Voden izlet ob dnevu barij, 25. 7., ob 9. uri

Vsako zadnjo nedeljo v juliju obeležujemo dan barij. Barja, kjer voda stalno ali občasno zastaja, so porasla z vlagoljubnimi rastlinami, iz katerih nastaja šota. Ali veste, da si lahko ostanek visokega barja ogledate tudi v bližini Ljubljane?

 

Če bi si ga radi ogledali v naši družbi, vas vabimo, da se nam v nedeljo, 25. 6. 2021, pridružite na sprehodu po Malem placu (prijave so obvezne!), na katerem boste izvedeli marsikatero zanimivost o barjih, nastanku šote in tudi njenem izkoriščanju. Dobimo se ob 9. uri na parkirišču pri Športnem parku Bevke.

Prijave na voden izlet zbiramo do sobote, 24. 7. 2021, do 12. ure na info@ljubljanskobarje.si, kjer lahko dobite tudi dodatne informacije.

Vodenje bomo izvedli v okviru projekta LIFE NATURAVIVA (LIFE16 GIE/SI/000711) in je BREZPLAČNO.

Obvestilo za obiskovalce Jezera pri Podpeči

Vse obiskovalce jezera pri Podpeči obveščamo, da je Občina Brezovica za namen parkiranja uredila parkirišče ob gasilskem domu Prostovoljnega gasilskega društva Jezero. Parkirišče je od jezera oddaljeno okoli 340 m.

Obenem je Občina vzpostavila novo prometno ureditev ob jezeru in njegovi okolici ter uredila tudi modro cono za pešce. Z novo prometno ureditvijo SE UKINJAJO parkirne površine ob jezeru. Samo parkiranje je tako omejeno izključno na novo urejeno parkirišče, katerega površine so označene na priloženi grafiki. Ustreznost parkiranja bo preverjal Medobčinski inšpektorat in redarstvo.

Vsem obiskovalcem jezera želimo prijetno preživljanje časa v naravi ob jezeru, pri čemer se morajo zavedati pomena okolja in naravne dediščine ter tudi sami s svojim ravnanjem omogočati njihovo ohranjenost.

Sava TIES – Dresniki

Dresniki so zelnate trajnice z močnimi korenikami, iz katerih se razvijejo tudi več kot 3 m visoki in 4 cm debeli poganjki. Njihova stebla so pokončna, votla in pri dnu neolistana, listi pa so veliki in široko jajčasti. Cvetovi so združeni v 8 do 12 cm dolga latasta socvetja. Na posamezni rastlini je lahko kar 200.000 cvetov! Njihove korenine segajo do globine 2 m, v širino pa tudi dlje.

Ta opis velja za več podobnih vrst iz skupine dresnikov, pri katerih se uporabljajo tudi enake metode za odstranjevanje. To so japonski dresnik (Reynoutria japonica Houtt.), sahalinski dresnik (Reynoutria sachalinensis (F. S. Petrop.) Nakai and T. Mori) in njun spontan hibrid češki dresnik (Reynoutria x bohemica Chrtek et Chrtková). Sahalinski dresnik lahko zraste celo do 5 m v višino. Vsi pa izvirajo iz Vzhodne Azije.

Japonski dresnik je bil v Evropo prinesen v 19. stoletju kot okrasna rastlina. Predvideva se, da so v Evropo prinesli eno samo rastlino, ki se je kasneje, z vegetativnim razmnoževanjem ter s pomočjo človeka, razširila po vsej Evropi. Prerašča travišča, vlažne in občasno poplavljene površine, bregove potokov in rek ter stoječih voda, robove cestišč, urbana območja … Zelo dobro uspeva na območjih, kjer se uporablja gnojila bogata z dušikom. Povzroča veliko škodo v gospodarstvu, saj zmanjšuje dostopnost območij, odtekanje poplavnih voda, viša stroške vzdrževanja vodotokov in povzroča škodo na infrastrukturi.

Dresnik v prst sprošča snovi, ki preprečujejo rast drugih rastlin, kar imenujemo alelopatija. Te snovi vplivajo tudi na mikroorganizme, ki živijo v prsti, oboje pa posredno povzroča izginjanje domorodnih vrst na območju, kjer raste. Ker spomladi zgodaj požene in zelo hitro raste, zasenči preostale rastline. Učinkoviteje od ostalih tudi privzema hranila iz tal, s čimer zmanjšajo njihovo dostopnost in jih s tem sčasoma izčrpa.

V Veliki Britaniji se z njim prehranjujejo ovce, krave, koze in osli, vendar se pri naših partnerjih v Bosni in Hercegovini njegovo odstranjevanje s pašo koz ni obneslo, saj ga niso želele jesti.

Dresnik tvori skoraj homogene sestoje, v katerih se redko pojavljajo še druge vrste. Preprečuje naravno sukcesijo in obnovo habitatov ter zmanjšuje biotsko pestrost, saj zmanjšuje pestrost rastlinskih vrst na območjih, kjer se pojavlja, posledično pa tudi živali. Največji problem predstavlja v obvodnih habitatih.

Kako jih odstranjujemo?

Dresniki so ene najbolj zahtevnih invazivnih tujerodnih rastlin za obvladovanje. Odstranjujemo jih lahko mehansko ali s pomočjo herbicidov. Mehanske metode so košnja, paša domačih živali in izkopavanje korenin, metode, pri katerih uporabljamo herbicide, pa so škropljenje, premazovanje, injiciranje ali kombinacija teh metod. Herbicidov ne smemo uporabljanje v bližini vode ali v zavarovanih območjih, kjer je to prepovedano. Enkratno odstranjevanje le nadzemnih delov rastlin ni učinkovito. Prav nasprotno. Povzroči le bujnejšo tej hitrejšo rast poganjkov. Glavni problem predstavljajo podzemna stebla (korenike) skupaj s koreninami, saj v njih rastline shranjujejo hranila. Zato dresnika mehansko ne moremo odstraniti, ne da bi odstranili korenike.

Ali ste vedeli?

V vlažnih razmerah lahko le centimeter velik del korenine ali stebla požene in iz njega zraste cela nova rastlina.

Sava TIES – izvedeno usposabljanje o invazivnih vrstah

Kako lahko izboljšamo medsektorsko sodelovanje pri upravljanju z invazivnimi tujerodnimi vrstami?

V preteklem tednu smo v Krajinskem parku Ljubljansko barje organizirali spletno usposabljanje z naslovom Invazivne tujerodne vrste in njihovo obvladovanje, ki je bilo namenjeno izvajalcem nalog upravljanja, ki se pri svojem delu srečujejo z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Usposabljanje je potekalo v sklopu projekta Ohranjanje habitatov s transnacionalnim upravljanjem invazivnih tujerodnih vrst vzdolž porečja Save – Sava TIES.

Več kot 40 udeležencev je sodelovalo na dogodku, na katerem nam je priznana strokovnjakinja za invazivne tujerodne vrste Jana Kus Veenvliet predstavila najnovejša dognanja o invazivnih tujerodnih vrstah, njihovi problematiki, razširjanju ter načinih njihovega obvladovanja. V zaključnem delu usposabljanja smo v skupinah razpravljali o možnih rešitvah na primeru štirih invazivnih tujerodnih rastlinskih vrst, ki pri nas že povzročajo probleme, udeleženci pa so z nami delili svoje izkušnje.

Za usposabljanje smo pripravili tudi priročnik v katerem si lahko preberete več invazivnih tujerodnih vrstah ter temah, ki smo jih obravnavali na usposabljanju in si ga lahko prenesete tukaj.

Skupaj smo prišli do zaključka, da je za učinkovito upravljanje z invazivnimi tujerodnimi vrstam ključno dobro sodelovanji med vsemi sektorji ter primerni predpisi, ki bi predstavljali temelje za naše ukrepanje.

Podobni dogodki so bili v sklopu projekta organizirani tudi v ostalih državah iz katerih prihajajo projektni partnerji – na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Odziv na dogodke je bil je bil odličen, saj je na vseh do sedaj izvedenih sodelovalo več kot sto udeležencev!

 

Naravovarstveni ukrepi za obnovitev in ohranjanje mokrotnih življenjskih prostorov na Ljubljanskem barju so v polnem teku

Ustrezno upravljanje z zemljišči je nujno za ustvarjanje pogojev za ohranitev izginjajočih ogroženih vrst ter njihovih habitatov. Po uspešno izvedenih odkupih zemljišč so bile zato aktivnosti projekta PoLJUBA v preteklem letu intenzivno usmerjene v izvedbo ukrepov za obnovitev in ohranjanje mokrotnih habitatov in nekaterih najbolj ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, ki se tam nahajajo.

Projektne aktivnosti so v letu 2020 potekale na skoraj 160 ha kmetijskih in gozdnih zemljišč, kjer se je   izvajala večina naravovarstvenih ukrepov. Če izpostavimo le nekaj ključnih: odstranjevanje lesne zarasti, setev trav in senenega drobirja, prilagojena košnja, mulčenje, odstranjevanje invazivnih tujerodnih vrst, ureditev hidrologije v dolini Strajanov breg, vzpostavitev novih vodnih habitatov za želvo močvirsko sklednico in hribskega urha, obnova habitatov za kačjega pastirja koščičnega škratca ter ponovna naselitev metulja barjanskega okarčka in doselitev hrošča puščavnika. Na posebej občutljivem območju travnikov, ki predstavljajo eno zadnjih prebivališč barjanskega okarčka na Ljubljanskem barju, je bilo izvedeno ročno odstranjevanje navadne krhlike, kar zavira njeno nadaljnje razraščanje. Na območju celotnega Ljubljanskega barja pa je bila izvedena mozaična obnova posameznih jarkov, s čimer so bili izboljšani življenjski pogoji za koščičnega škratca.

Ukrepi, ki so poskrbeli za izboljšanje stanja populacije barjanskega okarčka in puščavnika

Med ključnimi dosežki projekta sta uspešno izvedena ponovna naselitev metulja barjanskega okarčka v Naravnem rezervatu Iški morost in obogatitev populacije hrošča puščavnika na območju Mestnega loga v Ljubljani. V obeh primerih je bila doselitev osebkov, vzgojenih v gojilnicah, prepoznana kot nujen ukrep za ohranitev močno ogroženih populacij na Ljubljanskem barju.

V juniju je tako dr. Tatjana Čelik iz Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU izvedla uspešen prenos 175 bub barjanskega okarčka na Ljubljansko barje. Ob pričakovani uspešnosti izleganja je bilo v naravo naseljenih 123 odraslih metuljev, s čimer je bila zasnovana nova populacija v Naravnem rezervatu Iški morost ter obogatena izvorna populacija med Igom in Škofljico. Doselitev bo v podobnem obsegu izvedena tudi v letošnjem letu.

V pozno poletnem času je bila v sodelovanju z Nacionalnim inštitutom za biologijo izvedena druga doselitev hrošča puščavnika na Ljubljansko barje.  Na območje Mestnega  loga je bilo nameščenih dodatnih 15 hrastovih gojilnic z lesnim muljem, v katere so bile prenešene ličinke, ki izvirajo iz Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Po pričakovanjih se bodo ličinke v odrasle hrošče preobrazile že v tem letu.

Nove mlake za močvirsko sklednico in hribskega urha

Na Ljubljanskem barju so manjša vodna telesa s stoječo vodo (mlake), ki bi bila primeren življenjski prostor za želvo močvirsko sklednico, zelo redka, zato so v okviru projekta vzpostavili 42 novih mlak in izboljšali povezljivost populacij avtohtone želve močvirske sklednice na tem območju, kar bo pripomoglo k povečanju populacije vrste. Poskrbeli so tudi za izlov tujerodnih želv rdečevratk, ki predstavljajo resno grožnjo močvirskim sklednicam.
Izvedena so bila še dela za vzpostavitev 3 manjših mlak in 38 uleknin za hribskega urha. Te naj bi se sčasoma napolnile  s padavinsko oziroma talno vodo, v poletnih mesecih pa deloma ali povsem izsušile, kar ustreza ekološkim zahtevam hribskega urha.

Dobro leto za kosca na območju Naravnega rezervata Iški morost

V poletnem času je bil izveden popis kosca na Ljubljanskem barju, kjer je bilo glede na zadnja leta zabeleženih precej več koscev kot običajno. Na vlažnih travnikih na območju naravnega rezervata je ponoči ob koncu maja in začetku junija prepevalo vsaj sedem pojočih samcev, k čemur so pripomogli tudi izvedeni ukrepi revitalizacije njegovega habitata.

V letošnjem letu nova tematska pot – Pot med jelšami

Intenzivno potekajo tudi dela za vzpostavitev 3-kilometrske tematske poti na Rakovi jelši, v okviru katere bo postavljenih 8 interpretacijskih postaj, ki bodo ozaveščale o pomenu ohranjanja biotske raznovrstnosti na Ljubljanskem barju. Nova Pot med jelšami bo prve obiskovalce v svoji končni podobi pričakala predvidoma jeseni.

Več informacij o projektu PoLJUBA najdete  na spletni strani www.poljuba.si

 

Sava TIES – Invazivne tujerodne vrste in njihovo obvladovanje

Invazivne tujerodne vrste predstavljajo enega največjih okoljskih izzivov. S svetovno trgovino in potovanjem ljudi so na nova območja zanesene številne tujerodne vrste. Nekatere med njimi postanejo invazivne – v novem okolju se ustalijo, njihove populacije pa se povečujejo in prostorsko širijo. Invazivne tujerodne vrste imajo negativne vplive na biotsko raznovrstnost in dobrine, ki nam jih nudijo ekosistemi ter lahko posredno negativno vplivajo tudi na gospodarstvo ali zdravje ljudi. Tujerodne vrste so vnesene prek različnih poti, ki jih lahko obvladujemo le z učinkovitim medsektorskim sodelovanjem.

Slovenski partner projekta Sava TIES, Javni zavod Krajnski park Ljubljansko barje, organizira poldnevno spletno usposabljanje o tujerodnih vrstah. Namenjeno je zaposlenim v organizacijah, katerih delo obsega upravljanje z zavarovanimi območji ali z naravnimi viri in se pri svojem delu spopadajo z izzivi zaradi tujerodnih vrst.

Usposabljanje bo potekalo v obliki Zoom webinarja, in sicer v četrtek, 8. aprila 2021, od 10. do 14. ure. Udeleženci se bodo seznanili z novostmi razumevanja procesov invazije tujerodnih vrst, s povdarkom na rastlinah, in njihovih posledicah ter o pristopih k njihovemu obvladovanju. Predstavili bomo tudi nekatere rezultate projekta Sava TIES, ki se s to temo ukvarja. V drugem delu spletnega dogodka bodo udeleženci na konkretnih primerih razpravljali o ovirah in rešitvah za izboljšanje upravljanja invazivnih tujerodnih rastlin.

Na dogodek se lahko prijavite prek spletnega obrazca. Prijave sprejemamo do 2. aprila 2021 oz. do zapolnitve mest. Prijavljeni udeleženci bodo nekaj dni pred dogodkom na elektronski naslov prejeli povezavo za Zoom sestanek.

22. marec, Svetovni dan voda

Leto 2021 je razglašeno kot leto jam in krasa. Ko pomislimo na kras, nam pride na misel mnogo besed, povezanih z njim, med njimi so tudi kraške jame. Na kaj pomislite vi? Na človeško ribico, burjo, veliko uharico, borovce, Kraški rob ali dobro hrano? Ali morda na kaj drugega?

Kras povezujemo tudi s kraškimi izviri, ki jih na Ljubljanskem barju najdemo kar nekaj. Prav gotovo poznate izvire reke Ljubljanice v Močilniku, Retovju in Bistri, če ste se kdaj sprehajali po Igu, pa ste se morda ustavili pri izvirih reke Ižice, ki je prav tako kraška reka.

Vsako leto 22. marca, že od leta 1993 naprej, pa obeležujemo Svetovni dan voda. Ta dan je namenjen opozarjanju svetovne javnosti na omejenost in ogroženost naravnih vodnih virov. Ljubljansko barje je neločljivo povezano z vodo, saj je le-ta pravzaprav glavni element tega območja. Tako so tudi kraški izviri ponekod pomemben vir pitne vode. Če se boste v teh dneh sprehajali v njihovi okolici, lahko razmislite tudi o vprašanju, ki je letošnja glavna tema Svetovnega dne voda: Kaj pa vam pomeni voda?

Ljudje brez vode ne moremo živeti. Jo pa hkrati na številne načine onesnažujemo, tudi z neurejeno kanalizacijo. Občine v porečju reke Ljubljanice so to problematiko reševale v projektu Čista Ljubljanica. Na ta način so dale najlepše darilo reki, njenim prebivalcem in svojim prebivalcem.  Ne pozabimo, da vsak izmed nas s svojim načinom življenja vpliva na čistost voda, zemlje  in zraka. Le skupaj lahko zagotovimo zdravo okolje!

Pa vse najboljše Ljubljanica!

Foto: Barbara Vidmar

Sava TIES – 7. srečanje partnerjev projekta

23. februarja 2021 je potekalo predzadnje srečanje projektne ekipe Sava TIES. Srečanje, na katerem smo razpravljali o poteku projekta ter izzivih za prihodnost, je zaradi epidemije ponovno potekalo prek speta. Isti dan smo, poleg partnerskega srečanja, izvedli tudi četrto regionalno delavnico za razvoj in krepitev Mreže parkov v porečju Save – SavaParks, naslednji pa tretje izobraževanja o dobrih praksah upravljanja z invazivnimi tujerodnimi vrstami. Skupno se je dogodkov udeležilo več kot trideset članov mreže SavaParks ter drugih udeležencev.

Mreža SavaParks združuje organizacije iz 5 držav, ki se ukvarjajo z ohranjanjem naravne v porečju Save. Da bi mrežo okrepili in jo naredili še učinkovitejšo pri ohranjanju naravnih ter kulturnih vrednot porečja Save, smo na delavnici razpravljali o možnosti formalne registracije mreže. Cilj je, da mreža postane aktivna in učinkovita ter neodvisna od tekočih projektov, ki trenutno poganjajo njeno delo. O tej temi bomo ponovno razpravljali na zadnjem srečanju projekta Sava TIES v maju, ko bomo pripravili končni plan za prihodnost mreže.

Da bi članom mreže in projektnim partnerjem približali upravljanje z invazivnimi tujerodnimi vrstami na različnih območjih po svetu, je bilo organizirano izobraževanje na temo dobrih praks pri upravljanju z invazivnimi tujerodnimi vrstami s posebnim poudarkom na rastlinah.  Predavatelji, priznani strokovnjaki za invazivne tujerodne vrste z različnih koncev sveta, so s člani mreže delili svoje izkušnje in znanje. To se je izkazalo za izjemno zanimivo in kot dragoceno izmenjava informacij in izkušenj med strokovnjaki, ki si delijo skupen cilj – učinkovitejše upravljanje z invazivnimi tujerodnimi vrstami.