SLO ENG  

Podobe Ljubljanskega barja

Kartuzijanski samostan Bistra je v drugi polovici 13. stoletja ustanovil koroški vojvoda Bernard Spanheimski, njegov sin Ulrik III. pa je kartuziji z darilno listino zagotovil obstoj. Poimenovali so jo Vesela dolina (Vallis iocosa), v nemščini je bila poznana tudi pod imenom Freudenthal. Mlin z jezom, ki ga omenja spodnji prispevek, je stal v bližini Šentjakobskega mostu v Ljubljani in je povzročal škodo tudi kmetom, ne le menihom v Bistri. Kmečki uporniki so ga še istega leta, ko je bistriški prior Mihael tožil zaradi poplav, podrli.

Foto: Gregor Lipovšek

 

Poplav Ljubljanskega barja l. 1515. Ljubljanica je delala že od nekdaj nadlego na Barju ali, kakor so nekdaj rekli, na Mahu, ker ima od Vrhnike do Ljubljane še danes le 40 cm padca. V starih časih, ko so bili mlini na Ljubljanici in še ni bilo Gruberjevega kanala, je bilo še hujše. L. 1515. je prosil kranjski deželni odbor cesarja, naj se ozira na prošnjo bistrskega prijorja Mihaela, ki toži, da se je zvišal pri mlinu v Ljubljani jez in da so zabili pri cerkvi sv. Volbanka v Ljubljani v vodo velike kole, kar provzroča v Bistri vedni poplav. Voda je silila v samostan, razpokan in grozno razdejan od potresa, in delala celice nezdrave. Prej so imeli menihi pred samostanom vrt, polje in travnike, sedaj nimajo niti vrtiča za salato.

Vir: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (1898, letnik 8, številka 5)