Ljubljansko barje je prostor stalnih sprememb.
“Časih se je noga pogreznila in možje so morali drug drugega vleči iz grezi in blata. Pri vsakem koraku se je površje treslo.” Ivan Šubic, 1886
Prve spremembe v tem prostoru so se odvijale neodvisno od človeka: jezero – močvirje – barje. S svojimi aktivnostmi v zadnjih dvesto letih pa je človek barje spremenil v kulturno krajino. A tudi ti veliki posegi ne morejo ustaviti naravnih procesov kot so vsakoletne poplave in ugrezanje tal.

Ljubljansko barje je druga najbolj spremenjena pokrajina v Sloveniji.
Nobene pokrajine nimamo na Slovenskem, kjer bi človek v tako odločilni meri posegel v prirodno stanje ter v tolikšni meri preuredil vodni odtok in preobliko površja.
Anon Melik, 1959
Velika izsuševalna dela in gradnja prometnih povezav so omogočila naselitev in kmetovanje na osrednjem delu Barja. Nekdaj največje in najjužnejše ležeče visoko barje v Evropi je bilo spremenjeno v travnike, njive, mejice in gosto mrežo izsuševalnih kanalov.

Barjanski mozaik različnih življenjskih prostorov je dom številnih vrst.
Na mokrotnih travnikih gnezdijo travniške vrste ptic in iščejo hrano številni metulji. Izsuševalni kanali so ključni za razvoj kačjih pastirjev in dvoživk. Jelše ter vrbe ob robovih parcel predstavljajo selitveni koridor, zatočišče, življenjski prostor in vir hrane za plazilce, ptice, dvoživke in sesalce. Grmovje v mejicah predstavlja pašo za opraševalce, ki so pomembni tudi za kulturne rastline na njivah.

Korenite spremembe rabe prostora na Barju rušijo sožitje človeka z naravo.
V zadnjih petdesetih letih smo spregledali zakonitosti vsakoletnih in izrednih poplav, zdravih tal, podzemne vode… S tako rabo prostora v prvi vrsti izgubljamo ljudje. Izgubljamo varen in zdrav življenjski prostor, vir pitne vode ter vir zdrave hrane. Izgubljamo vir dragocenih najdb, ki nam pričajo o načinu življenja ljudi več tisoč let nazaj. Izgubljamo pestrost življenjskih prostorov in vrst.

V želji po ohranitvi ravnovesja med izkoriščanjem in ohranjanjem Ljubljanskega barja je bil ustanovljen Krajinski park Ljubljansko barje in razglašeno spomeniško območje Kolišča na Igu.
Varstvo narave in ohranjanje kulturne dediščine se na Ljubljanskem barju tesno prekrivata. S tem, ko ohranjamo dovolj visok nivo podzemne vode, ohranjamo tako mokrotne travnike kot ostanke koliščarskih naselij v tleh.