SLO ENG  

Podobe Ljubljanskega barja

Današnja pokrajina je drugačna kot v pozni prazgodovini, saj jo soustvarja človek. Ob cestah lahko v poletnem času opazimo modrocvetoči navadni potrošnik, v jarkih in travnikih ob njih pa raznolike rastline, značilne za Ljubljansko barje. Med njimi je tudi brestovolistni oslad, ki pa je na tem območju rastel še preden so se tu naselili Rimljani. 

Foto: Barbara Vidmar

 

Rastlinstvo in vpliv človeka na okolje v pozni prazgodovini
Pelodni diagram prikazuje, da je v pozni prazgodovini  (plast 1, po pribl. 970 cal. BC) v okolici Dolgih njiv rastel mešani gozd, v katerem so uspevale predvsem naslednje drevesne vrste: bukev (Fagus), jelka (Abies), hrast (Quercus), navadni gaber (Carpinus betulus) in jelša (Alnus). Okolica Ljubljanice je bila zamočvirjena, najdemo pelod jelše (Alnus), brestovolistnega oslada (Filipendula) ter pelod vodnih in močvirskih rastlin, kot so porečnik (Alisma), ježek (Sparganium), mrzličnik (Menyanthes), lokvanj (Nymphaea), blatnik (Nuphar) in rmanec (Myriophyllum). Tudi v naslednjih stoletjih (plast 3, arheološko datirana v 3. in 2. stoletje pr. n. št.) se vegetacija v okolici Dolgih njiv ni bistveno spremenila.

Vir:
Maja Andrič: Človekov vpliv na rastlinstvo zahodnega Ljubljanskega barja v pozni prazgodovini (pribl. 1000–50 pr. n. št.). Primer: Vrhnika (Dolge njive). Arheološki vestnik 67, 2016, str. 259–275.