SLO ENG  

Podobe Ljubljanskega barja


Močvirskemu svišču (Gentiana pneumonanthe) so nekoč rekli navadni svišč ali zaspanček in je še vedno ena najlepših rastlinskih vrst mokrotnih travišč, ki cvetijo v tem času. Zaradi hitrega izginjanja življenjskega okolja, kjer raste, ga najdemo tudi na seznamu zavarovanih vrst, ki so domorodne na območju Republike Slovenije.

Foto: Barbara Vidmar

 

Ljubljanski mah izgublja vsako leto bolj in bolj prave lastnosti mahovja. Tam, kjer nekdaj ni bilo videti žive duše, kjer je vladala divja tihota, kjer ni bilo zapaziti ne koščeka obdelane zemlje, ne stanovanj človeških; tam vozijo zdaj konji težko obložene vozove po utrjenih cestah, tam žvižga zdaj hlapon, tam se bliskajo zdaj kose pridnih koscev, rumeni zdaj rž in tam si ljudje že zidajo poslopja. Le sem ter tje so še kraji, iz kterih moremo soditi, kakovo je nekdaj bilo to mahovje.

Tukaj pa je vse posuto s kakor sneg belim cvetjem. Cveti stojé posamezno na skoro čevelj dolgih steblih, ki stojé ravno kvišku in ki nosijo pri sredi srčast list, ki jih brez peceljna obsega. Tej lepej rastlini reče se enopérka ali gospojšnica (Parnassia palustris, Parnassie oder Einblatt).

Na drugem mestu se pa belo cvetje enopérke umikuje krasnej višnjevej rastlini, ki je gotovo izmed najlepših domačih, ki je pa je malo komu znana zató, ker raste v samoti mahovja. Ta je navadni svišč ali zaspanček (Gentiana Pneumonanthe, gemeiner Enzian). Cvet je čez palec dolg, nekoliko gubat zvonček, kterih redko kdaj več kakor po tri nosijo čevelj dolga, ravna stebla. Listi so črtasti.

Pa pokazalo nam mahovje dovolj rastlin, da se na njih učimo, kako mnogo da ima prav posebnih zelišč, ki so, razun da so že sama po sebi lepa in pogleda vredna, to še tem bolj, ker jih ne vidimo vsak dan, ker jim tedaj vsakdanjost ni odvzela mikavnosti.
 

Vir: Emil Adolf Roßmäßler, predelal Ivan Tušek: Štirje letni časi. Matica Slovenska v Ljubljani, 1867.