V soboto 31. marca smo se po Ljubljanskem barju potepali z etnologinjo Maruško Markovčič, ki je marsikomu naslikala območje Ljubljanskega barja v povsem novi luči. Glede na to, da je šlo za prvo strokovno vodenje po Ljubljanskem barju, ki smo ga na Krajinskem parku Ljubljansko barje pripravili za širšo javnost, smo bili zelo veseli velikega števila udeležencev. Na strokovnem vodenju smo tako prešteli več kot trideset udeležencev, med katerimi je bilo kar nekaj domačinov, veliko pa je bilo tudi bližnjih sosedov iz Trnovega in Prul.

Naše potepanje smo začeli na Špici v Ljubljani, kjer nam je Maruška predstavila pomembno vlogo te točke za samo Ljubljansko barje in mesto. Izvedeli smo, da je bil Gruberjev prekop eden izmed osnovnih pogojev za kasnejše naseljevanje ljudi na Barje. Izredno pomembno vlogo za kolonizacijo Ljubljanskega barja pa je imela tudi Ižanska cesta, po kateri smo se pripeljali v Črno vas. Etnološko potepanje so še posebej popestrili obiski cerkve svetega Mihaela, Tomaževe hiše v Črni vasi in zasebne zbirke orodja gospoda v Lipah. Kljub oratoriju si je gospod župnik Edi Strouhal vzel čas in slikovito predstavil Plečnikovo cerkev. Pri najstarejši ohranjeni hiši na Barju nas je pozdravil njen lastnik Jernej Strle, ki nam je zaupal številne zanimivosti v zvezi s Tomaževo hišo in samim Barjem. V Lipah smo se sprehodili ob reki Iški in travnikih posejanih z močvirskimi logaricami do zasebne zbirke gospoda Franca Škrabe. Ob zbirki nam je gospod Škraba zelo natančno razložil, kako so včasih kopali šoto in zabijali kole na Ljubljanskem barju. Marsikdo je tu v rokah prvič držal šoto in videl »norca« za zabijanje kolov.

Na drugem koncu Ljubljanskega barja pri Bevkah smo odkrivali povsem drugačen tip poselitve na in ob osamelcih. Ustavili smo se tudi ob »bevških termah«, kjer so ženske nekoč prale in so se kasneje otroci kopali. Na bližnjem travniku nas je pozdravil celo beli močvirski tulipan, ki je marsikaterega fotografa spravil na kolena. Čez staro strugo Ljubljanice in skozi Podpeč smo se zapeljali še do zadnje točke našega ogleda. Pri Grebenčevi apnenici nam je Maruška predstavila postopek žganja apna na drva, ki je v teh krajih prisoten že od rimskih časov dalje. Izdelki, ki jih pripravljajo danes iz žganega apna Grebenčeve apnenice so zdravju in okolju prijazno, in zato je po njih vse večje povpraševanje. Po ogledu apnenice smo se ustavili pri  Grebenčevi kleti, kjer smo si lahko ogledali še bazene za žganje apna. Po zasluženem počitku in osvežitvi v Grebenčevi kleti smo se zapeljali čez iški vršaj, ki se od preostalega dela Ljubljanskega barja loči po velikih količinah proda v tleh, ki ga je nanesla reka Iška. Drugačna sestava tal pa pogojuje tudi drugačno kmetovanje in gradnjo hiš. Na gričku nad Igom nas je pozdravil Ižanski grad, preden smo zapustili Ig pa so nas pozdravili  še koliščarji, ki krasijo eno izmed fasad obcestne hiše. Naše potepanje smo sklenili z vožnjo po Ižanski cesti do Ljubljane.

Domov smo se vrnili bogatejši za celovitejši pogled na Ljubljansko barje in že se veselimo naslednjih strokovnih vodenj!

Maša Bratina