ljubljansko barje
SLO ENG  

Prazgodovinska kolišča

Kolišče je posebna oblika bivališča, prirejenega za tla, ki jih stalno ali občasno prekriva voda. Kolišča in barjanske naselbine iz prazgodovinskega obdobja so poseben pojav, značilen za alpske dežele. V številnih jezerih in na mokrotnih področjih alpskega sveta so se odlično ohranila. So spomeniki edinstvenega pomena in raziskovalne sporočilnosti. Na nobenem drugem kraju na svetu ni razvoj naselbinskih skupnosti iz mlajše kamene in kovinskih dob tako jasno viden. Raziskave lahko njihovo kulturo, gospodarstvo in okolje od 5. do 1. tisočletja pr.n.št. osvetlijo do podrobnosti.

Pred več kot 150 leti je zgodovinar Ferdinand Keller v kolih iz kraja Meilen ob Züriškem jezeru prepoznal ostanke prazgodovinskih vasi. To senzacionalno odkritje, odmevno po vsem svetu, je privedlo do vročičnega iskanja na območjih mnogih jezer. Okoli Alp so našli še številne druge koliščarske naselbine.

 

Zgodovinski vir brez primerje (video posnetek unesco.ch na Vimeo).

 


Pripomočki za taljenje in vlivanje bakra ter bakreni izdelki s kolišč pri Igu (hrani Narodni muzej Slovenije, fotografija Tomaž Lauko).


Kamnito orodje in konice s kolišč pri Igu; 3. tisočletje pr. n. št. (hrani Narodni muzej Slovenije, fotografija Tomaž Lauko).


Izboljšane metode izkopavanja in naravoslovne analize so v drugi polovici 20. stoletja pokazale, da spadajo ostanki naselbin iz mlajše kamene in bronaste dobe med najpomembnejše kulturne dobrine Evrope, saj nam njihovo raziskovanje daje številne odgovore na civilizacijsko pomembna vprašanja.

Poznanih je približno 1000 koliščarskih najdišč okoli Alp, najdemo jih v Švici, južni Nemčiji, Avstriji, severni Italiji, na vzhodu Francije in v Sloveniji. Pogosto ležijo na obrobju jezer, na danes z barjem prekritih nekdanjih vodah in, redkeje, v rečnih mrtvicah. Dejstvo, da so se pogreznile v tla, ki so bila stalno vlažna, je omogočilo, da so lesene konstrukcije, ostanki hrane, lesena orodja in celo oblačila ostala ohranjena. Ti ostanki nam dajejo poglobljen vpogled v takratno življenje.

V alpskem prostoru ležijo najbolj jugovzhodne prazgodovinske koliščarske naselbine na mokrih tleh na obrobju Ljubljanskega barja. Na vlažnih barjanskih tleh je bilo odkritih okoli 40 koliščarskih naselbin iz časa od približno sredine 5. do sredine 2. tisočletja pr.n.št. Od teh sta na UNESCO seznam vpisani dve skupini kolišč iz okolice Iga, kjer so ostanki devetih naselbin.

Tako so koliščarji s prekinitvami vztrajali na Ljubljanskem barju približno 3000 let.

Kako so koliščarji živeli?
Preživljali so se s poljedelstvom, živinorejo, nabiralništvom in lovom. Koliščarji so bili poljedelci, živinorejci in lovci, živeli so v lesenih naselbinah, zgrajenih na lesenih kolih, zabitih v jezersko dno. Verovali so v Mater zemljo, častili Sonce in izdelovali prelepo keramiko, uporabno za vsakodnevne in duhovne potrebe. Včasih so tudi trgovali, z ljudstvi, ki so živela vse od Bližnjega vzhoda do evropskega severa. Po tej stari trgovski poti od Črnega morja, po Donavi, Savi in Ljubljanici, potem pa z ladjo na ramenih vse do Jadranskega morja naj bi z ukradenim zlatim runom bežal starogrški junak Jazon z argonavti. Na podlagi te zgodbe je mimogrede nastala najlepša legenda o nastanku Ljubljane, ki ji do dandanes niso prišli do živega še tako znanstveno utemeljeni argumenti.

Foto: Tomaž Lauko, Narodni muzej Slovenije, Posode, glinena figurica in obeski s kolišč pri Igu

 

Potovanje skozi čas (video posnetek: unesco.ch na Vimeo).

 

Najstarejše prazgodovinsko leseno kolo z osjo
 

Posebno pozornost je vzbudila izjemna najdba diskastega kolesa z osjo, ki so ga arheologi odkrili zgodaj spomladi leta 2002 na območju kolišča na naselbini Stare Gmajne na jugozahodu Ljubljanskega barja. Kolo je sestavljeno iz dveh debelih jesenovih desk in štirih vrinjenih grebenastih hrastovih letev. Os iz hrastovine je bila prvotno togo zasidrana v kolesu, kar pomeni, da se je pri vožnji prav tako vrtela. Kolo in os spadata k dvokolesnemu vozu. Na podlagi analiz je starost kolesa in osi ocenjena na okoli 5200 let. Detajli dokazujejo, da je najdbo izdelal vrhunski prazgodovinski kolar.


Rekonstrukcija voza (Vir: Narodni muzej Slovenije)


Številni kalupi, talilni lonci in šobe za pihalne mehove dokazujejo, da so se koliščarji z Barja ukvarjali z izdelavo kovinskih predmetov na kraju samem. Vlivanje predmetov iz bakra je bilo tu že zgodaj, v 4. tisočletju pr.n.št., prevzeto iz vzhodno ležeče karpatske kotline. Metalurgija bakra je igrala na Ljubljanskem barju veliko vlogo. Tudi ižanski idol izvira z Balkana. Kultna čaša, visoka približno 20 centimetrov, prikazuje pol človeško, pol živalsko božanstvo.