ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Marec 2017
PTSČPSN
 
1 2 345
6789101112
13141516171819
2021 2223242526
2728293031

Šota

Zaradi visoke talne vode in posebnih kemijskih razmer na barju začne nastajati šota. To je plast odmrlih delov barjanskih rastlin, ki na barju zaradi pomanjkanja kisika ne zgnijejo, pač pa se kopičijo, tako da se plast šote počasi debeli. Vse dokler ima rastlinstvo, zraslo na šoti, še stik s podtalnico in dostop do mineralnih snovi, lahko govorimo o nizkem barju.

V ugodnih razmerah pa lahko plast šote postane tako debela, da se njen zgornji del preneha napajati s podtalnico. Nastane visoko barje. Edini vir vode za rastline visokega barja so padavine, količina hranil je neznatna. V tem skromnem, skrajnem okolju uspevajo le posebej prilagojene rastline, najpomembnejši graditelji visokih barij pa so šotni mahovi. Ti so sposobni hitro vsrkati izjemne količine deževnice in jo zadržati skozi sušno obdobje.
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 




Foto: Arhiv Slovenskega Etnografskega muzeja


Šota kot gorivo

V stoletjih, ko človek še ni posegal v naravne procese na Ljubljanskem barju, se je naložila precejšnja količina šote, od dveh pa do ponekod neverjetnih devetih metrov. Izročilo pravi, da se svoj čas zaradi višine šote z Lavrice ni videlo zvonika cerkve na Igu. Poljedelstvo, ki kljub velikim naporom in vlaganjem ni dajalo pričakovanih rezultatov, so počasi opustili in začeli intenzivno izkopavati šoto, ki je zagotavljala bistveno višje zaslužke. Rezanje šote se je razmahnilo v pravo industrijo, z barjansko šoto so se greli Ljubljančani, šota je poganjala vlake, ladijske parnike, rafinerijo sladkorja, tovarno smodnika. Zaloge šote so se sredi petdesetih let 19. stoletja zdele neskončne. Popolnoma natančen matematični račun je pokazal, da bo ob nemajhni letni porabi šote v zasebnih in industrijskih pečeh barjanska šota zadostovala za nadaljnjih 650 let. Pozabili pa so, da se enkrat načeta šota sama seseda in prhni.
 

Šoto za kurivo na Ljubljanskem barju so prenehali uporabljati v devetdesetih letih 19. stoletja. Leta 1927 je Anton Melik v Kolonizaciji Ljubljanskega barja zapisal: »Eksploatacija šotne plasti, ki se je vršila v velikem razmerju, je že v osemdesetih letih, posebno pa v devetdesetih letih, pričela ponehavati; zaloga je pohajala. Velika podjetja za pridobivanja šote so nehala po vrsti. Nastali sta sicer dve novi podjetji za predelavo šote v drob (za posipanje greznic), eno na veleposestvu J. Koslerja ob Ižanski cesti za črno vasjo (1888. do 1898.) in drugo pri Babni gorici (1894. do 1914.) A to je bil le še zaključek. V devetdesetih letih je bila poglavitna zaloge šote že izčrpana in leta 1905 je Kramer površino šotnega ozemlja ocenil na samo še 1500 ha na vsem Barju. Na vzhodnem Barju je bila šota v glavnem le še na zemljišču imenovanih dveh podjetij, ostalo je bilo vse zrezano.«

Tako se je barjansko dno nižalo in voda se je vrnila na Ljubljansko barje, v posmeh stoletnim poskusom osušitve.
 

Šoto danes ohranjamo

Šota na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje je zaščitena z Uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje iz leta 2008, kjer je v 5. točki 2. odstavka 10. člena zapisano: »V krajinskem parku ni dovoljeno odstranjevati, požigati in rezati šote ali drugače spreminjati habitatov nizkega barja, ostankov visokega barja in šotišč.«

Na posameznih območjih Ljubljanskega barja pa je bila šota zaščitena že pred letom 2008, in sicer:

  • Kozlarjeva gošča oziroma barski gozd od leta 1951 z Odločbo o zavarovanju barskega gozda na Ljubljanskem barju
  • Jurčevo šotišče od leta 1995 z Odlokom o razglasitvi Jurčevega šotišča za naravni spomenik
  • Mali plac od leta 1995 z Odlokom o razglasitvi Malega placa za naravni rezervat.