ljubljansko barje
SLO ENG  

Osuševanje in kolonizacija

Z vprašanji, kako ukrotiti barjanske vode in jih pokoriti svojim potrebam, se človek ukvarja že tisočletja. Če je legendarni Jazon svojo barko raje prestavljal po kopnem, ko je zmanjkalo reke, in so prvi prebivalci Ljubljanskega barja, koliščarji, prilagodili svoje bivanje naravnemu okolju, so Rimljani prvi aktivno posegli v oblikovanje krajine. Na območju današnje Ljubljane je nastajalo pomembno mesto, Emona, odeto v kamen izpod Krima. Navdušenim graditeljem ni bilo odveč skopati regulacijskega kanala zaradi lažjega transporta kamnitih blokov iz podpeškega kamnoloma. Tudi nadaljnji posegi v strugo Ljubljanice in drugih barjanskih potokov so bili namenjeni izboljšanju plovnosti, medtem ko redne barjanske poplave zaradi nenaseljenosti območja pravzaprav niso nikogar motile.



Nad zamislijo, da se "močvirje" osuši in spremeni v plodno kmetijsko zemljo, so se vse od 16. stoletja navduševali mnogi posamezniki. Slišala jih je šele cesarica Marija Terezija in leta 1769 z dekretom ukazala, da se napravi popis "Ljubljanskega močvirja", pripravi načrt osušitve in močvirje spremeni v rodovitni svet. Ime, ki je v naslednjih desetletjih, celo vse do danes, najbolj zaznamovalo človekove posege v Ljubljansko barje, je Gabriel Gruber, avtor načrtov in vodja osuševalnih del. Poglobitve strug, izkopi odvodnikov, podrtje jezov, predvsem pa izkop Cesarskega, danes po njem imenovanega Gruberjevega kanala, so kmalu prinesli določene rezultate. Gladina podtalnice se je znižala, poplave so postale predvidljive in obvladljive, po nekaj tisočletjih in bolj na silo kot ne, so oblasti Ljubljansko barje znova naselile.

V tridesetih letih devetnajstega stoletja, skoraj takoj po zgraditvi Gruberjevega kanala, je ljubljanska občina pod vodstvom župana Hradeckega poceni prodajala in oddajala po 20 oralov velike parcele. Pogoj: postavitev stanovanjskega in gospodarskega poslopja ter redno vzdrževanje odtočnih jarkov. Mnogi so zgrabili priložnost, še posebej, ker je lastništvo posesti pomenilo odpustek iz cesarske vojske. Na območjih, kjer to prej ni bilo mogoče, so zrasla naselja, zaradi mehkih barjanskih tal se je razvila nova zvrst stavbarstva, graditev hiš na pilotih. Zabijanje kolov za hišne temelje je zahtevalo moč in vztrajnost, predvsem pa kakovostno delo, saj barje ne odpušča površnosti in naglice.
 

Gradnja na mehkih barjanskih tleh

Do dvesto šest- in večmetrskih kolov za eno poslopje so zabijali ročno, šest moških s posebnim, več kot sto kilogramov težkim ovnom. Leta 1828 je bila zgrajena prva cestna povezava čez Ljubljansko barje - Ižanska cesta. Plavajoča cesta, zgrajena na butarah iz dračja in zasuta s peskom, ima še danes enako osnovo. Z veliko vneme, a z nekaj manj uspeha, so se lotili tudi poljedelstva. A že v prvih letih kolonizacije so ugotovili, da se pravo bogastvo Ljubljanskega barja skriva drugje.