ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Februar 2012
PTSČPSN
 
1 2345
6789101112
1314151617 18 19
20212223242526
272829

Zakladi narave


LJUBLJANICA, REKA SEDMIH IMEN

Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri Vrhniki, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Po dobrih štiridesetih kilometrih počasnega spusta, z manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje, se pri Podgradu pri Zalogu pridruži Savi. Njeno naravno okljukasto pot so najprej spremenili Rimljani, ki so potrebovali hitrejšo prometno povezavo od Podpeškega kamnoloma do gradbišč Emone. Najbolj pa so njeno podobo, s tem pa tudi celotno barje, spremenili v času velikih osuševalnih del, predvsem z graditvijo Gruberjevega kanala (1772-1780) med Grajskim hribom in Golovcem ter regulacijo struge skozi Ljubljano. Ljubljanica je bila pomembna prometnica vse do dokončanja cestne, kasneje pa še železniške povezave med Dunajem in Trstom. V svoji zgodovini pa je bila še veliko več. Izjemne votivne najdbe predmetov iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij v njeni strugi dajejo slutiti, da je imela tudi obredni pomen.

PODPEŠKI KAMNOLOM

Bele lupine fosilnih školjk v temno sivem apnencu - okrasna kombinacija, ki je Rimljane prepričala, da so preusmerili strugo Ljubljanice in jo speljali mimo Podpeškega kamnoloma. S čolni so podpeški kamen vozili v Emono in z njim krasili najpomembnejše stavbe v mestu. Tako je ostalo dolga stoletja, mnogi domačini pa so postali cenjeni kamnoseški mojstri. Stopnišče Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, delo Jožefa Plečnika, pokaže podpeški marmor v najlepši luči. Kamnolom je danes zaščiten kot naravna vrednota, manjši izkopi so namenjeni le za restavriranje objektov.

PODPEŠKO JEZERO

Kraško jezerce v dolini pri vasi Jezero je skoraj popolnoma okroglo. V premeru dosega okoli 130 metrov. Njegova posebnost je, da dobiva vodo iz sedmih površinskih kraških izvirov, odteka pa podzemsko, skozi globok lijak. Doslej so mu izmerili 51 metrov globine, s čemer je eno najglobljih naravnih jezer v Sloveniji. Jezero nima običajnega jezerskega brega, temveč se okoliška ravnica brez pregiba spušča v vodo. Poleti je ob jezeru urejeno kopališče, možen je tudi ribolov. Iz Jezera vodi planinska pot do Planince, od koder se odpira čudovit razgled na Barje in njegove osamelce.

UVALA PONIKVE

Miniaturno pretočno kraško polje najdemo med pobočji Krima, ob cesti med Preserjem in Dolnjo Brezovico. Na južnem robu uvale Ponikve so izviri, vode se zberejo v potok, ki v slikovitih okljukih prečka polje do ponorov na severnem in vzhodnem robu polja. Tu ponikne in ponovno izvira na robu Ljubljanskega barja pod vasjo Kamnik. Ob višjih vodah občasno nastane manjše jezero.

IŠKI VINTGAR

Reka Iška, ki s pritoki priteče z Bloške planote, je zarezala od 300 do 400 metrov globoko sotesko, ki je najostrejša naravna razmejitev dveh slovenskih pokrajin, Dolenjske in Notranjske. Dolomitni kanjon je zelo slikovit, bregovi ponujajo pravo botanično zakladnico, čista reka premaguje skalne ovire v slapovih in slapiščih, občasno pa zastane v vabljivih tolmunih. Od gostišča vodi po levem bregu evropska pešpot E-6, ob koncu udobne steze pa je za nadaljevanje po pešpoti treba prebroditi nekaj metrov hladne vode. Če ostanemo na levem bregu, nas označena, a strma pot popelje do ostankov partizanske bolnišnice Krvavice. Iški Vintgar je ena najbolj priljubljenih izletniških točk v okolici Ljubljanskega barja, soteska Iške pa je že v začetku 20. stoletja dajala zatočišče ljubljanskim gozdovnikom, ki so v naivnem poskusu vrnitve k naravi pustili mestno življenje, častili sonce, nabirali zeli in živeli v preprostih zaklonih

RIBNIKI V DRAGI

Sedem ribnikov v dolini Draga jugovzhodno od Iga so izkopali v 18. stoletju, domnevno zaradi kopanja gline za bližnjo opekarno oziroma zaradi gojenja rib. Z obrobnim trstičjem zagotavljajo primerne razmere za življenje močvirskih ptic, ki tu gnezdijo, se prehranjujejo, prezimujejo ali ustavljajo med selitvijo. Ornitologi so jih našteli prek 130 vrst in za mnoge so po izsuševanju Ljubljanskega barja ti ribniki še zadnji ostanek življenjskega prostora, ki jim omogoča preživetje. Ob ribnikih živi tudi močno ogrožena želva močvirska sklednica, med rastlinami pa je najbolj privlačen beli lokvanj. Nad Velikim ribnikom pri Lovskem domu je izhodišče 3-kilometrske gozdne učne poti.


DOLINA ŽELIMELJŠČICE

Stisnjena tesno med Krimsko na eni in Turjaško na drugi strani se vije dolga, na koncu le nekaj deset metrov široka dolina Želimeljščice. Redko naseljena dolina, zelo priljubljena predvsem med kolesarji, ponuja neponovljive poglede na cvetoče močvirne travnike, kjer so se ohranile nekatere redke vrte metuljev in ptic. Osrednje naselje v dolini so Želimlje, prvič omenjeno že v 13. stoletju. Vredna ogleda je neoromanska župnijska cerkev sv. Vida s Samassovim zvonom v zvoniku. Tu je kot duhovnik služboval Fran Saleški Finžgar in tu je nastal tudi njegov znameniti roman Pod svobodnim soncem. V župnišču je na ogled spominska soba, pred njim pa še vedno stoji lipa, pod katero naj bi bil nastajal njegov roman.

KUCLERJEV KAMNOLOM

Na južnem pobočju Lesnega brda leži več kamnolomov črnega apnenca, ki so ga približno 150 let uporabljali kot gradbeni material, imenovan >črni marmor<. Posebej dragocen je bil za izdelavo bogatih in slikovito obdelanih portalov, s katerimi so ljudje že od nekdaj opisovali, kdo prebiva v stavbi in kaj počne. V lapornih plasteh spodnjega kamnoloma si je moč ogledati 25 vrst okamnin, predvsem školjk. Del kamnoloma je geološka znamenitost, ki zaradi geoloških in fosilnih posebnosti sodi med bisere slovenske naravne dediščine. Strokovno vodene oglede organizira Turistično informacijski center na Vrhniki.

MALI PLAC / MALI BLATEC

Enega redkih ostankov visokega barja v južni Evropi lahko najdemo na Kostanjevici pri Bevkah. Šotišče, imenovano Mali Plac oziroma Mali Blatec, meri komaj dva hektara. Z malo domišljije pa si vendarle lahko predstavljamo, kako je bilo Ljubljansko barje videti v času, ko so se procesi nastajanja šote šele začeli in je bilo še ojezerjeno. V tej odmaknjeni dolini so pred časom sicer umetno dvignili nivo vode, tako da smo zdaj priča intenzivni rasti močvirskih rastlin, ponekod lahko najdemo tudi šotne mahove in mesojede rosike. Do te naravne posebnosti vodi urejena pot, TIC Vrhnika pa organizira tudi vodene oglede, združene s predhodnim predavanjem in ogledom dokumentarnega filma. Nedaleč stran je tudi Jurčevo šotišče, kjer lahko spremljamo proces počasnega zaraščanja visokega barja in prhnenja naložene šote.

GORIŠKI MAH

Nedaleč od vasi Goričica pod Krimom leži Goriški mah, ki je največje in doslej najbolj ohranjeno visoko barje na območju Ljubljanskega barja. Na površini skoraj 19 hektarov in do dveh metrov debelih šotnih plasteh najdemo pestre vegetacijske združbe, od šotnega mahu do sestojev puhaste breze, rdečega bora, smreke in krhlike. V jesenskih mesecih nas bodo toplo sprejele in prijetno presenetile, za vsako oko nenavadno lepe, medonosne planjave jesenske vrese.