ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Februar 2019
PTSČPSN
 
1 23
45678910
11121314151617
18192021222324
25262728

Sledi človeka

TOMAŽEVA HIŠA

Tomaževa hiša je edinstvena v prvotni obliki ohranjena hiša, ki izhaja iz prvega obdobja poselitve osrednjega dela Ljubljanskega barja po njegovi izsušitvi leta 1830. Hiša je bila zgrajena leta 1844 in stoji v naselju Črna vas, katera je sestavni del mestne občine Ljubljana. Hiša je bila 13. 4. 2001 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.

Ljubljansko barje je bilo na svojih robovih in na utrjenih osamelcih ponekod poseljeno že v pred antičnih časih. Ta naselja imajo izrazito poudarjeno gručasto zazidalno strukturo. Nekoliko kasneje so nastala naselja z obcestno zazidalno strukturo. Poleg tega se je razvil tudi mešani tip naselij. Vendar pa je bilo samo osrčje Ljubljanskega barja dolgo časa zaradi močvirnega območja neposeljeno. Z dekretom o izsušitvi in poselitvi Ljubljanskega barja, katerega je izdala cesarica Marija Terezija leta 1769 in z načrti, ki jih je napravil jezuitski pater Gabriel Gruber, so se pričela izsuševalna dela, ki so se končala leta 1829 v času cesarja Franca II. Najkasneje izsušeni del Barja je bil naseljen po letu 1830. Tod je na južnem delu črnovaške ceste nastalo obcestno naselje. Na novo zgrajene lesene hiše so bile grajene iz brun, brez stavbnega okrasja. Edini ostanek te tipične gradnje je Tomaževa hiša.

Sama hiša je del nekdanje domačije manjšega kmeta, ki jo sestavljajo hiša, kozolec, gartlc in delno ohranjen vodnjak. Tomaževa hiša je kmečka barjanska hiša s črno kuhinjo v osrednji veži, ki deli objekt na lesen bivalni in zidan gospodarski del (hlev, pod in skedenj). Na lesenem portalu je vrezana letnica nastanka hiše iz leta 1844.

GRAD BISTRA

Od 13. stoletja dalje pa vse do razpustitve kartuzijskega reda leta 1782 je bil v gradu Bistra samostan, današnjo podobo pa je posest dobila po mnogih prezidavah sredi 19. stoletja, ko je prešla v last družine Galle. Leta 1945 je bila nacionalizirana, od leta 1951 je v gradu Tehniški muzej Slovenije. Največ občudovanja zbujata zbirka avtomobilov nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita in prometni oddelek z nekaterimi redkimi primerki vozil. Med njimi je tudi prvi tramvaj, ki je vozil po Ljubljani okrog leta 1901. V lesarskem oddelku so na ogled rekonstruirane prve žage na vodni pogon v Evropi, v lovskem delu muzeja pa trofeje avtohtonih jelenov iz snežniških gozdov iz prejšnjega stoletja. Ogledati si je mogoče še ribiško zbirko in gozdarski oddelek. Ob izviru Bistre sta na ogled stara žaga venecijanka na vreteno in furnirnica, ob potoku pa je še rekonstruirana stara kovačija, v kateri je strojno kladivo >repač,< eno zadnjih te velikosti na Slovenskem. Ob gradu se razprostira park z ribnikom, nad gradom pa poteka gozdna učna pot. Muzej je odprt vsak dan, razen ponedeljka, med 10. in 18. uro. Telefon: +386 (0)1 750 6670; spletni naslov: www.tms.si.

IŽANSKI GRAD

Na hribu Pungart so razvaline prvotnega ižanskega gradu, Ižanskega turna, omenjenega že leta 1261. Zdajšnji grad Sonnegg se prvič omenja leta 1436. V 15. stoletju so bili lastniki gradu protestantski plemiči, ki so v verski gorečnosti razdejali bližnjo gotsko, sicer katoliško cerkev sv. Jurija in obglavili ter zažgali kip svetnika. O dogodku je pisal tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, s pripisom, da so na isti način kasneje domačini obračunali tudi s plemičem. V revolucionarnem letu 1848 je bil grad prizorišče zadnjega kmečkega upora in sežigu gruntnih knjig. Med zadnjo svetovno vojno je bil grad požgan, danes pa so v grajskih prostorih zapori, zato je grad z okolico zaprto območje.

DVOREC LISIČJE
Dvorec v istoimenskem naselju nad Škofljico je bil zgrajen v 16. stoletju. Ob gradu je bil urejen največji cvetlični, botanični in pomološki vrt na Kranjskem, na vrtu naj bi raslo čez 50 sort jabolk in hrušk, češnje, marelice, orehi, vinska trta in številne okrasne rastline iz vse Evrope in tudi čezmorskih dežel. Po številnih menjavah lastnikov je prešel v roke meniškega reda salezijancev, po koncu druge svetovne vojne pa je dvorec počasi propadal.

CERKEV SV. MIHAELA V ČRNI VASI

Jožef Plečnik je črnovaško cerkev načrtoval za svojega nečaka, kateheta Karla Matkoviča in na pobudo soseda, trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja, gradili pa so jo v letih 1937 in 1938. Čeprav zasnovana kot začasna cerkev, je eno najbolj celostnih del velikega mojstra. Vznožje je kamnito, vse drugo je izdelano v lesu, namenjeno kasnejši nadzidavi, ki jo je očitno preprečila druga svetovna vojna. Cerkev leži na močvirnem terenu in je zato zgrajena na pilotih, do cerkvene ladje vodi kamniti most, ki ga, podobno kot Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, sem in tja popestrijo opeke. Notranjost cerkve je poklon ljudskemu stavbarstvu, pa tudi skromnosti - ali raje pomanjkanju denarja. Večina opreme je lesena, za nekatere podporne stebre pa so uporabljene navadne kanalizacijske cevi. Cerkev si je moč ogledati ob vnaprejšnjem dogovoru z Župnijskim uradom Ljubljana Barje, Črna vas 48, tel.: +386 (0)1 427 2218. Nekaj podrobnosti glede notranjosti cerkve pa si lahko ogledate na spodnji povezavi.
http://www.dedi.si/dediscina/94-cerkev-sv-mihaela-v-crni-vasi

SV. MIHAEL V IŠKI VASI

Mala cerkvica na ledini Britof je bila zgrajena v 12. in 13. stoletju, sezidali pa so jo iz razvalin rimske nekropole. Kamnite rimske nagrobnike so deloma vzidali v cerkveno zidovje in razpostavili v notranjosti. Sedanja cerkvena stavba ponazarja ubranost treh velikih evropskih umetnostnih slogov - romantike, gotike in baroka. Cerkev je polna fresk različnih stilov, v notranjosti je urejena muzejska zbirka rimskih nagrobnih spomenikov in napisov.

 

 

BOROVNIŠKI VIADUKT

Ko je leta 1856 čezenj zapeljal prvi vlak, je veljal za tehnično in arhitekturno mojstrovino. 561 metrov dolg se je v dvojnih lokih dvigal 38 metrov visoko. 4000 v barjanska tla zabitih hrastovih pilotov, 24 obokanih stebrov, 31 tisoč kubikov kamnitih blokov, 5 milijonov opek. Kot pomembno strateško točko in oskrbovalno vojaško pot ga je ob začetku druge svetovne vojne najprej delno porušila umikajoča se starojugoslovanska vojska. Italijani so ga sicer hitro spet usposobili za promet, večmesečna zavezniška bombardiranja ob koncu leta 1944 pa so ga dokončno izbrisala. Danes na gradbeno mojstrovino 19. stoletja spominja le še osameli steber, okoli katerega je kasneje zrasel novi del Borovnice.

STARI DEDEC

V Stajah pri Igu, le nekaj korakov z glavne ceste, je na ogled zanimivost iz rimskih časov - v živo skalo vklesan nagrobni napis, ki ga, kdo ve zakaj, domačini imenujejo >Stari dedec<. Na območju Iga so arheologi našli prek sto rimskih kamnitih nagrobnikov, rimske žarne grobove in zgodnjekrščanske oljenke. Tod je vodil tudi rimski zaporni zid, ki je bil v dobi rimskega cesarstva, v 3. in 4. stoletju, utrjen obrambni pas z obrambnimi trdnjavami, obzidanimi naselji, stražnimi stolpi in mitnicami za plačilo cestne pristojbine. V 7. in 8. stoletju je prav ta zid ponazarjal naselitveno mejo Slovanov. Od Iga mimo Staj, Kota, Iške vasi proti Iškemu Vintgarju lahko sledimo pešpoti ob rimskih zapornih zidovih.

BOŽJEPOTNA MARIJINA CERKEV V TOMIŠLJU
 

Roženvensko Marijino cerkev v Tomišlju pod Krimom lahko vidimo skoraj z vseh koncev Ljubljanskega barja. Današnja baročna cerkev z dvema stranskima kapelama in dvema zvonikoma je postavljena na mestu starejše, ki se omenja že leta 1526. Praznik Roženvenske Marije se obhaja v oktobru že prek 400 let. Uvedel ga je papež Pij V. po zmagi krščanskega ladjevja nad turškimi ladjami v pomorski bitki pri Lepantu leta 1571. Pred bitko je papež pozval vernike, naj z molitvijo rožnega venca kličejo na pomoč nebeško Marijo, zato so zmago pripisali njenemu varstvu.

SV. ANA

Sv. Ana je postavljena strmo nad starim Podpeškim kamnolom. Hrib je kakor velikanski pomol potisnjen nad Barje, zato je razgled s ploščadi okoli cerkve osupljivo lep in prostran, saj sega po vsem Ljubljanskem barju od Škofljice do Vrhnike. Cerkev sv. Ane v sedanji obliki je s konca 16. stoletja, sezidana je na temeljih stare gotske cerkve. Glavni romarski shod je na nedeljo po sv. Ani (26. julij).