ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Februar 2012
PTSČPSN
 
1 2345
6789101112
1314151617 18 19
20212223242526
272829

Kaj lahko storimo sami?

Na Ljubljanskem barju je narava lahko tisočletja sledila spremembam, ki jih je s svojo dejavnostjo povzročal človek. Skoraj čudežno je, da je vsem posegom navkljub ostala izjemno pestra vse do danes. A kaže, da se to sožitje počasi končuje. Človekovi posegi v največje slovensko mokrišče in najjužnejše evropsko barje postajajo vse bolj agresivni. Globoki, redno čiščeni osuševalni jarki. Vsak dan nova, okolju in terenu neprilagojena stanovanjska poslopja. Intenzivno obdelovane, z gnojili vseh vrst zasute kmetijske površine. Smetišča in nasutja gradbenega materiala. Letališče za lokalne veljake. Sprehajalci s psi, rekreativci na kolesih, turisti v balonih. Kdor opozarja, postane sovražnik napredka.

Območja, kot je Ljubljansko barje, so v svetu vse redkejša. Zadnja desetletja je v Evropi izginilo sedemdeset odstotkov mokrišč. Z živalmi in rastlinami vred, tako kot številna druga naravna območja. Kolateralna škoda napredka, pač. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je država zavezala k spoštovanju dveh naravovarstvenih direktiv, ki opredeljujeta posebna ohranitvena območja narave, območja Natura 2000, med katera sodi tudi celotno Ljubljansko barje. Minimalna zahteva je ohraniti ugodno stanje habitatov in vrst, ki živijo na tem območju, in preprečiti nadaljnje poslabšanje razmer.



Ljubljansko barje je življenski prostor pisane združbe rastlin in živali, poleg tega pa je tudi naš življenjski prostor. Mokrišča kot je Ljubljansko barje imajo namreč tudi neprecenljive ekosistemske funkcije. Ustvarjajo velike količine zelene mase. Ob tem iz ozračja srkajo toplogredni plin ogljikov dioksid, v ozračje pa sproščajo kisik. Mokrišča so naravne čistilne naprave, ki prečiščujejo vodo. Odstranjujejo tudi mnoge od tistih škodljivih snovi, ki jih v okolje spuščamo ljudje.

Šota in šotni mah lahko nakopičita velikanske količine vode, pravzaprav delujeta kot ogromna goba. Zato barje v svojem okolju deluje kot naravni zadrževalnik vode in je najučinkovitejša obramba glavnega mesta pred poplavami.

K temu, da bi ga ohranili v njegovi čimbolj naravni obliki ter s tem zagotovili ustrezne in zdrave življenjske razmere zase in za bitja, katerih življenjski prostor smo poselili, lahko prispevamo največ sami. Kako?

  • ohranjamo travnike, zlasti tiste enokosne;
  • travnikov ne prepuščamo zaraščanju;
  • kosimo pozno poleti, še raje jeseni;
  • varčujemo pri uporabi gnojil;
  • osuševalnih jarkov ne zarezujemo globlje, kot je potrebno;
  • ne režemo šote na redkih ostankih visokega barja;
  • gojimo tiste posevke, ki imajo na barju tradicijo;
  • ne požigamo obrobkov, mejic, obvodne vegetacije in rastlinskih ostankov;
  • smeti in odpadke, tudi izkopni material, odpeljemo na deponijo, kamor sodi;
  • rekreiramo se tako, da pri tem ne plašimo živali.