ljubljansko barje
SLO ENG  

Najstarejše kolo z osjo na svetu - 5150 let

   Kolo oziroma voz je zagotovo ena izmed najpomembnejših iznajdb v zgodovini človeštva. Najstarejša kolesa so bila zelo preprosta in narejena iz lesa. Sprva polni koluti so bili lahko sestavljeni iz ene ali več, običajno dveh plošč. Na izredno dobro ohranjeno in tehniško zelo zanimivo najdbo so naleteli tudi slovenski arheologi na našem Ljubljanskem barju. Najdba je vzbudila veliko zanimanje domače in tuje strokovne ter tudi laične javnosti.

   Na veliki petek, 29. marca 2002 je Janez Dirjec z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU na območju koliščarskega naselja Stare gmajne pri Verdu naletel na poškodovan kos lesa, ki je sprva spominjal na navadno desko. Po odstranitvi blata se je pokazalo, da gre za ostanke lesenega kolesa, kmalu zatem pa je prišla na svetlo še bolj ohranjena lesena os.  
   Najdba lesenega kolesa in osi na Starih gmajnah je zagotovo pomembno odkritje ne le v slovenskem, temveč tudi evropskem oziroma svetovnem merilu. Raziskava je pokazala, da je najdbo naredil vrhunski prazgodovinski kolar, ki se je odlično spoznal na les, njegove lastnosti ter tudi na izdelovanje koles in vozov. Glede na kakovost izdelave strokovnjaki menijo, da odkrito kolo ni edini   izdelek te vrste, ki ga je naredil prazgodovinski mojster. 
   Sprva pa je največje zanimanje pritegnilo ugibanje o starosti najdbe. Danes, po številnih posrednih in neposrednih analizah, se ugotavlja, da sta kolo in pripadajoča os, kot osnovni sestavni del 
podvozja voza, stara približno 5.150 let ali celo nekaj več, kar ju uvršča med najstarejše lesene najdbe te vrste v Evropi in na svetu.  

Kolo in pripadajoča os iz Starih gmajn na Ljubljanskem barju.   Največja vrednost naše najdbe je njena tehniška dovršenost. Pri tem imajo strokovnjaki v mislih predvsem izbiro lesa, njegovo uporabo, orientacijo in obdelavo. Pesto je štirikotne oblike, kar kaze na to, da sta se kolo in os vrtela sočasno in da gre za rešitev, ki je primerna predvsem za podvozje dvokolesnega voza oziroma neke vrste cize. Najdbe podobnih koles in osi poznamo s hribovitih območij Srednje Evrope. Ravninska Evropa tistega časa pa pozna štirikolesne vozove z nepremično osjo in pestom okrogle oblike v kolesu. Slednje je raziskovalce napeljalo na misel, da so bili štirikolesni vozovi primernejši za ravninske predele, dvokolesniki pa za uporabo v hribovitem svetu.                                           

Kdaj je do iznajdbe kolesa prišlo? Čeprav je najstarejša iz ležečih brun urejena pot z barja Campemoor z radiokarbonsko metodo postavljena v prvo polovico 5. tisočletja pred Kristusom, se pojavijo odkritja, ki jih stroka povezuje z rabo kolesa oziroma voza dobro tisočletje pozneje. Konkretnejše arheološke najdbe kažejo, da lahko govorimo o uporabi kolesa šele od okoli sredine 4. tisočletja pred Kristusom naprej. V tem času se na prostranem območju od Srednje Evrope do Mezopotamije pojavijo upodobitve vozov na keramičnih posodah, tablicah itn., in kmalu tudi že pravi keramični modeli, iz česar je razvidno, daje najstarejše vozove sveta vleklo govedo. Podobne starosti so tudi sledovi domnevno kolesnic, ki so bili odkriti v megalitski grobnici na najdišču Flintbek v severni Nemčiji. 

 Kljub temu pa stroka se ni zadovoljivo pojasnila, kje in tudi kdaj naj bi do iznajdbe kolesa dejansko prišlo? Obstaja več teorij. Po prvi naj bi kolo (oziroma voz) iznašli v Mezopotamiji, od koder naj bi se iznajdba zelo hitro razširila po svetu, vse do Evrope. Po drugi teoriji naj bi kolo skoraj sočasno iznašli tudi v Srednji Evropi. Zagovorniki tretje teorije menijo, da je do iznajdbe prišlo nekje na severu Kavkaza. Stroka si ni edina tudi pri pojasnjevanju razlogov, ki so pripeljali do odkritja. Nekateri raziskovalci menijo, da je človeka do iznajdbe vodila uporabnost kolesa (voza) pri transportu, drugi pa, da je slo za pripomoček pri izvajanju kultnih praks. Kakor koli že, dejstvo je, da se je kolo (pravzaprav voz), kot transportno sredstvo, najprej pojavilo v Starem svetu. Na primer v Ameriko je prišlo šele po Kolumbu na začetku novega veka. Danes si življenja brez njega ni mogoče niti v sanjah predstavljati.

slika zgoraj: Kolo z osjo iz Starih gmajn pri Verdu, pred konzervacijo.

slika spodaj: Miniaturna rekonstrukcija voza, ki je narejena na podlagi najdbe s Starih gmajn. Ogledamo si jo lahko v koliščarskem muzeju v središču Iga. Foto: Tomaž Lauko, NMS, izdelava miniature: Janko Samsa, Žirje.
 

Anton Velušček.
Inštitut za arheologijo ZRC SAZU