ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Maj 2017
PTSČPSN
 
123 4567
891011121314
1516 17 1819 2021
2223 24 25262728
293031

40 letnica Konvencije o svetovni dediščini UNESCO

Leta 2012 mineva 40 let od sprejetja Konvencije o svetovni kulturni in naravni dediščini. Generalna skupščina UNESCO jo je sprejela 16. novembra 1972. Do sedaj je h konvenciji pristopilo 189 držav. Nekdanja Jugoslavija jo je ratificirala leta 1974, Slovenija kot ena od naslednic pa leta 1992. Konvencija je nastala kot rezultat skupne skrbi in odgovornosti za ohranitev kulturne in naravne dediščine, ki ima izjemno vrednost za človeštvo. Ko govorimo o UNESCO Seznamu svetovne dediščine, govorimo o seznamu naravnih in kulturnih spomenikov, katerih vrednote presegajo lokalni in nacionalni okvir, in so izjemnega pomena za celotno človeštvo. Prvi vpisi so iz leta 1978. Večina vpisov se nanaša na kulturno dediščino (725), precej manj pa na naravno dediščino (183). Med slednje sodijo tudi Škocjanske jame, dolga leta edini slovenski predstavnik na seznamu. Glede na splošni družbeni in politični kontekst tedanjega časa je razumljivo, da je bilo v prvih desetletjih največ vpisov iz evropskih držav in Severne Amerike, še danes jih je skupaj več kot polovica. Zaradi te izrazite geografske neuravnoteženosti pa tudi zaradi vse večje ekonomske in politične moči držav nekdanjega tretjega sveta (nekdanje kolonije, vzpon azijskih gospodarstev, z nafto bogate arabske dežele), je zadnja leta opazen porast vpisov iz slednjih. V strahu pred inflacijo vpisov in s tem pred razvrednotenjem celotnega seznama, pa so tudi kriteriji, ki jih postavlja Center za svetovno dediščino, vse bolj zahtevni. Zadnja leta imajo, vsak kar zadeva evropske nominacije, veliko več resnih možnosti serijske in mednarodne nominacije. Z eno takšnih smo leta 2011 uspeli s kolišči,  2012 pa v sodelovanju s španskim mestom Almaden tudi Idrija (Dediščina živega srebra).

The World Heritage Convention from unesco.ch on Vimeo.

 

Od junija 2011 je torej tudi Ljubljansko barje z ostanki prazgodovinskih kolišč eno izmed 936 enot, ki so se v 40 letih od sprejetja Konvencije znašle na tem prestižnem seznamu. Dve skupini kolišč pri Igu sta bili v okviru serijske mednarodne nominacije “Prazgodovinska kolišča okoli Alp”, v kateri sodelujejo še Švica, Francija, Nemčija, Avstrija in Italija, kot kulturna, arheološka dediščina vpisani na UNESCO Seznam svetovne dediščine. S svojo izjemno univerzalno vrednostjo prispevata k razumevanju in poznavanju prazgodovinskih koliščarskih civilzacij, ki so se raztezale v zaokroženem geografskem območju več kot 4500 let.

Krajinski park Ljubljansko barje je upravljavec z vpisanimi spomeniki. Upravljanje v našem primeru pomeni, da ostanke kolišč varujemo z naravovarstvenimi režimi iz Uredbe o KP Ljubljansko barje. Ugotovljeno je, da  varstveni režimi, ki veljajo v prvem varstvenem območju KP Ljubljansko barje in kjer se nahajajo tudi ostanki prazgodovinskih kolišč, v celoti zagotavljajo tudi ohranitev le-teh. Ključno je, da se zagotavlja dovolj visoka raven talne vode, ki ustvarja ugodno stanje za ohranitev ostankov kolišč, obenem pa se omogoča tudi obstanek važnih, biotsko raznovrstnih, mokrotnih travnikov nad njimi.

V nasprotju s široko razširjenim mnenjem pa UNESCO oziroma vpis na Seznam svetovne dediščine sam po sebi ne zagotavljata ne posebne zaščite ne s tem povezanega financiranja. Za pravni, finančni, organizacijski in politični okvir za varstvo kulturne in naravne dediščine in izpolnjevanje mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz konvencij(e), je v celoti odgovorna država. 

Vpis na seznam torej pomeni, da mora država s pravnimi, finančnimi, kadrovskimi, strokovnimi, organizacijskimi mehanizmi zagotoviti, da bo spomenik v bodoče, dolgoročno, ohranil tiste atribute, zaradi katerih je bil na seznam vpisan. Ti atributi so sestavni del sklepa o vpisu, ki ga sprejme Odbor za svetovno dediščino in   periodična poročila se nanašajo na ta del, to je na uspešnost ohranitve teh kriterijev.

Seznam svetovne dediščine zato ni »best of« svetovnih turističnih atrakcij, niti ni samo po sebi obiskovanje spomenikov namen vpisa na seznam. Kot primer naj navedemo, da obiskovalci piramid v Gizah ne obiskujejo zato, ker so na UNESCO seznamu, pač pa zato ker gre za edinstven umetnostno zgodovinski, estetsko privlačen  spomenik, pomnik neke civilizacije, kulture, zgodovine … Nasprotno, vse bolj je v preteklih desetletjih ravno vulgarno pojmovanje turističnega obiska številnih vpisanih spomenikov ogrozilo, če ne celo izničilo avtentičnost, celovitost, identiteto – torej ključne atribute za vpis teh spomenikov.

Podobno kot na področju varstva narave se tudi na področju varstva kulturne dediščine zadnja leta vse bolj uveljavlja doktrina aktivnega upravljanja z zavarovanim spomenikom. Vse bolj je namreč jasno, da le zakonska, pravna zaščita ne more zagotoviti, da se bo t.i. izjemna univerzalna vrednost tudi ohranila. Pomembno pri tem modelu upravljanja je tudi upravljanje preko lokalno umeščenenega javnega zavoda (v našem primeru KP Ljubljansko barje), ki mora potekati v stalnem sodelovanju, medsebojni komunikaciji in usklajevanju z lokalnimi skupnostmi na eni ter stroko in politiko na drugi strani. Kulturno ali naravno dediščino lahko dolgoročno in učinkovito varuje samo ustrezno (politično, finančno, strokovno) podprto lokalno okolje, lokalne skupnosti, prebivalci in upravljavci.