SLO ENG

Koledar dogodkov

Maj 2012
P	T	S	Č	P	S	N
« April		Junij »
	1	2	3	4	5	6
7	8	9	10	11	12	13
14	15	16	17	18	19	20
21	22	23	24	25	26	27
28	29	30	31

Prijava na E-novice

Prijavi se in prejemaj aktualne novice na svoj e-poštni naslov. » odjava z e-novic

Invazivne tujerodne vrste na Ljubljanskem barju

Tudi na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje v zadnjih letih opažamo vse večjo razširjenost tujerodnih in tudi invazivnih vrst.

Invazivne rastline

Trenutno je na barju največ kanadske in orjaške zlate rozge (Solidago canadensis sp., Solidago gigantea).

Najdemo jo ob cestah in železnicah in drugih ruderalnih mestih, na opuščenih njivah in ob bregovih vodotokov. Razmnožuje se s pomočjo semen na dolge razdalje, njen sestoj pa se veča tudi s pomočjo podzemnih poganjkov (pozor na nenameren prenos s prstjo!). Odstranitev je izredno težavna, skoraj nemogoča, v primeru pojavljanja manjših sestojev pa se priporoča puljenje (izkopavanje) celih rastlin in nato večletni redni monitoring ter večletna zelo pogosta košnja pred cvetenjem. Zelo velika previdnost je potrebna pri odlaganju materiala, saj se na cvetočih pokošenih rastlinah lahko do konca razvijejo semena.

Stanje na Ljubljanskem barju sicer še ni kritično, vendar se pojavlja tudi vse več japonskega dresnika (Fallopia japonica). Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Japonski dresnik najraje naseljuje zmerno vlažna rastišča, najpogosteje ob rekah in potokih. Čeprav mu najbolj ustrezajo osončeni kraji, pa tudi polsenca, ga srečamo tudi na zasenčenih krajih. Najhitreje poseli območja, kjer je zaradi človekovega delovanja prišlo do večjih premikov zemlje. Največ ga najdemo ob cestah, železniških progah, ob bregovih rek in potokov, na zapuščenih obdelovalnih ali stavbnih zemljiščih, vendar se zaradi svoje izredne konkurenčnosti vse bolj vključuje v naravno rastje, kjer izpodriva domorodne rastline.

Kjer se razraste tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Korenike japonskega dresnika lahko prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta, zato ima lahko negativen vpliv na stavbe in druge objekte, kot so ceste, nasipi, jezovi… Zaradi invazivnosti lahko hitro preraste tudi obdelovalne površine, zlasti travnike, ki jih ne kosijo redno.
Pogosto se vrsta novih območjih naseli zaradi prenosa zemlje in peska iz območij, ki so z njo že okužena. Preventivna ravnanja morajo tako obsegati preprečitev uporabe zemljine iz okuženih območjih. Naselitev in razširitev rastline pa se preprečuje tudi z zasajevanjem brežin rek in drugih območij podvrženim človekovemu delovanju z domorodnimi, lokalno prisotnimi vrstami.
Odstranjevanje japonskega dresnika je izredno težaven in dolgotrajen proces, zlasti zaradi sposobnosti njegove regeneracije že iz majhnih koščkov korenike. Fizično odstranjevanje rastline je zelo dolgotrajen proces in zahteva veliko mero vztrajnosti. Redno in več let zapovrstjo je treba kositi ali puliti mlade poganjke ter izkopavati korenike, vendar je z odpadnim materialom potrebno previdno ravnati (ga npr. posušiti in sežgati), saj se sicer lahko neprimerno odvržen zopet zakorenini. Fizično odstranjevanje je uspešno v manjših populacijah, zlasti na začetku njihovega širjenja.
Veliko bolj uspešno je kemično odstranjevanje s pomočjo herbicidov, kar pa ima lahko ob nenadzorovani rabi zelo negativen vpliv na okolje. Zlasti škropljenje herbicidov ima lahko negativen vpliv na okolje in pri tem moramo zlasti ob vodah biti izredno pazljivi. Veliko bolj priporočljivo, pa tudi učinkovito, je nanašanje herbicidov (npr. glifosat ali triklopir) na približno 5 cm visoka pokošena stebla, ali injiciranje herbicidov v stebla. Proces je včasih potrebno ponoviti, vendar je z vztrajnostjo mogoče vrsto na omejeni površini iztrebiti.

Največ težav z zdravjem pa povzroča tudi na Ljubljanskem barju izredno močno razširjena ambrozija (Ambrosia artemisiifolia), imenovana tudi žvrklja.Najdemo jo ob vseh cestah v strnjenih sestojih, pojavlja pa se tudi kot plevel med koruzo.

Cveti več mesecev, njen pelod pa je močno alergen. Izkušnje z njenim odstranjevanjem in nadzorom nad širjenjem so precej slabe, saj ima visoko sposobnost obnove s stranskimi poganjki ter številna in dolgo cveteča semena. Na podlagi odločitve ministrstva za kmetijstvo je njeno odstranjevanje sicer zakonsko obvezno za vse lastnike zemljišč, a kako se je lotimo? Pomagajo ročno puljenje, prekopavanje, ožiganje s plamenom, večkratna košnja ali mulčenje, priporočljivo je uporabljati mehanske in kemijske ukrepe. Če se ambrozija odstranjuje ročno, se je treba zaščititi z rokavicami, z očali in masko ter takimi oblačili, ki preprečijo stik rastline s kožo.

Med invazivnimi tujerodnimi rastlinami, ki se množično pojavljajo na Ljubljanske barju je treba omeniti še enoletno suholetnico. Enoletna suholetnica (Erigeron annuus) uspeva ob cestah, v okolici hiš, na gradbiščih, opuščenih kmetijskih površinah, pa tudi na suhih do vlažnih travnikih in pašnikih. Rastlina zacveti že junija in lahko cveti do pozne jeseni. Zakoreninja se do 1 m globoko in če jo kosimo, ponovno požene, poganjki pa lahko cvetijo že pri 10 cm višine. Rožke raznaša veter.

Enoletna suholetnica je agresiven plevel, ki se ponekod pojavlja množično tudi na travnikih- ima slabo do depresivno krmno vrednost, kar negativno vpliva na živino. Odstranitev ni mogoča, posamezne rastline pa lahko odstranimo s puljenjem in večletno redno košnjo pred cvetenjem. Velika previdnost je potrebna pri odlaganju pokošenega materiala.

Invazivne živali

Med tujerodnimi vrstami živali, ki se pojavljajo na Ljubljanskem barju velja omeniti predvsem rdečevratko (Trachemys scripta elegans). Gre za vodno želvo, v preteklosti najbolj prodajano vrsto plazilca za terarije. Zaradi hitre rasti pa so jih mnogi lastniki spustili v naravo, kjer se večinoma ne razmnožujejo, a zaradi dolgoživosti ostanejo več let. Rdečevratka je pretežno vezana na vodo, zato jih navadno najdemo v vodi ali blizu vodnih habitatov. Najlažje jih opazimo v sončnih dneh, ko se sončijo na plavajočih kosih lesa ali na brežinah. Prezimijo na dnu ribnikov ali rek ali pa se zakopljejo v tla v bližini vode.

V Sloveniji še nimamo dokazov o invazivnosti vrste, tuje študije pa dokazujejo, da prihaja do kompeticije za mesta za sončenje in hrano med rdečevratko in domorodno močvirsko sklednico. V skladu s trenutno zakonodajo je rdečevratka hišna žival. Osebki, najdeni v naravi, naj bi se oddajali v zavetišča za zapuščene živali, ki pa večinoma nimajo primernih pogojev za namestitev. Dolgoročno bi bilo, po vzoru drugih evropskih držav,najbolje urediti eno specializirano zavetišče za želve za celo Slovenijo.

Nutrije (Myocastor coypus)so v preteklosti gojili na farmah za krzno. Prve farme nutrij so se v Evropi pojavile konec 19. stoletja. Od tod so posamezni osebki pobegnili v naravo in se nato razširili tudi na nova območja. Na Ljubljanskem barju najdemo divje populacije nutrije ob Ljubljanici. Nutrije živijo v rovih v brežinah stoječih in počasi tekočih voda. Aktivne so prek celega dne. Večinoma se zadržujejo v neposredni bližini vode in med potapljanjem iščejo hrano na dnu. Hranijo se skoraj izključno z rastlinsko hrano, bodisi z vodnimi ali obvodnimi rastlinami, le redko jedo tudi školjke. Nutrije imajo zaradi hranjenja in bivanja na obrežju velik vpliv na vodno in obvodno rastlinje. Na območjih, kjer so prisotne velike populacije,lahko ponekod popolnoma uničijo obvodno rastlinje. Zaradi kopanja rovov v brežine se lahko poveča erozija, kar spreminja podobo habitata in posredno vpliva na druge vrste. Zaradi kopanja rovov v brežine se povečuje erozija rečnih brežin, kar lahko poveča možnost poplavljanja. Nutrije lahko povzročajo škodo na kmetijskih pridelkih, kadar so njive blizu vodotokov, jezer ali ribnikov.

Ker v Sloveniji ni več aktivnih farm nutrij, spuščanje ali pobeg novih osebkov v naravo ni verjetno. Ukrepi so usmerjeni v omejevanje obstoječih populacij. Nutrija je vključena na Priporočilo št. 77 Bernske konvencije, ki priporoča odstranitev vrste iz narave zaradi negativnih vplivov na biotsko raznovrstnost. V Sloveniji je nutrija uvrščena med lovne vrste, ki jo je dovoljeno loviti celo leto. Po evidencah lovskih družin je bilo leta 2007 odstreljenih 49 nutrij, skoraj vse na območju Ljubljanskega barja.