ljubljansko barje
SLO ENG  

Invazivne tujerodne vrste na Ljubljanskem barju

Tudi na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje v zadnjih letih opažamo vse večjo razširjenost tujerodnih in tudi invazivnih vrst. Počasi že predstavljajo resno grožnjo biotski raznovrstnosti. Žal pa  sistemskih podatkov o njihovi razširjenosti in vplivu ni na razpolago, saj je bila grožnja  še deset let nazaj bistveno manjša in z današnjega vidika tudi precej podcenjena. Vse pomembnejše postaja sistematično kartiranje pojavljanja tujerodnih vrst. Na tej povezavi lahko najdete priročnik za prepoznavo 30 najbolj razširjenih invazivnih tujerodnih vrst v Sloveniji in na kratko opisano metodo popisa pojavljanja vrst, ki je preprosta in primerna za lokalne skupnosti, šole in nevladne organizacije.

Zaradi vse večje prisotnosti invazivnih tujerodnih vrst, ki smo jih pri svojem terenskem delu opazili v Krajinskem parku Ljubljansko barje, smo se odločili to problematiko predstaviti širši javnosti na strokovnem vodenju. Po parku sta nas dva izmed največjih poznavalcev tujerodnih vrst pri nas, dr. Nejc Jogan in Jana Kus Veenvliet. Poročilo o tem vodenju si lahko preberete tu

Invazivne rastline

Trenutno je na Barju največ kanadske in orjaške zlate rozge (Solidago canadensis sp., Solidago gigantea).

Najdemo jo ob cestah in železnicah in drugih ruderalnih mestih, na opuščenih njivah in ob bregovih vodotokov. Razmnožuje se s pomočjo semen na dolge razdalje, njen sestoj pa se veča tudi s pomočjo podzemnih poganjkov (pozor na nenameren prenos s prstjo!). Odstranitev je izredno težavna, skoraj nemogoča, v primeru pojavljanja manjših sestojev pa se priporoča puljenje (izkopavanje) celih rastlin in nato večletni redni monitoring ter večletna zelo pogosta košnja pred cvetenjem. Zelo velika previdnost je potrebna pri odlaganju materiala, saj se na cvetočih pokošenih rastlinah lahko do konca razvijejo semena.


Stanje na Ljubljanskem barju sicer še ni kritično, vendar se pojavlja tudi vse več japonskega dresnika (Fallopia japonica). Japonski dresnik je uvrščen med 100 najbolj invazivnih rastlin sveta. Japonski dresnik najraje naseljuje zmerno vlažna rastišča, najpogosteje ob rekah in potokih. Čeprav mu najbolj ustrezajo osončeni kraji, pa tudi polsenca, ga srečamo tudi na zasenčenih krajih. Najhitreje poseli območja, kjer je zaradi človekovega delovanja prišlo do večjih premikov zemlje. Največ ga najdemo ob cestah, železniških progah, ob bregovih rek in potokov, na zapuščenih obdelovalnih ali stavbnih zemljiščih, vendar se zaradi svoje izredne konkurenčnosti vse bolj vključuje v naravno rastje, kjer izpodriva domorodne rastline.

Kjer se razraste tvori goste sestoje, ki izpodrivajo naravno rastje ter tako spreminjajo videz krajine in negativno vplivajo na biotsko pestrost. Korenike japonskega dresnika lahko prodrejo skozi 5 cm debele plasti asfalta, zato ima lahko negativen vpliv na stavbe in druge objekte, kot so ceste, nasipi, jezovi … Zaradi invazivnosti lahko hitro preraste tudi obdelovalne površine, zlasti travnike, ki jih ne kosijo redno.

Pogosto se vrsta novih območjih naseli zaradi prenosa zemlje in peska z območij, ki so z njo že okužena. Preventivna ravnanja morajo tako obsegati preprečitev uporabe zemljine z okuženih območjih. Naselitev in razširitev rastline pa se preprečuje tudi z zasajevanjem brežin rek in drugih območij podvrženim človekovemu delovanju z domorodnimi, lokalno prisotnimi vrstami.

Odstranjevanje japonskega dresnika je izredno težaven in dolgotrajen proces, zlasti zaradi sposobnosti njegove regeneracije že iz majhnih koščkov korenike. Fizično odstranjevanje rastline je zelo dolgotrajen proces in zahteva veliko mero vztrajnosti. Redno in več let zapovrstjo je treba kositi ali puliti mlade poganjke ter izkopavati korenike, vendar je z odpadnim materialom potrebno previdno ravnati (ga npr. posušiti in sežgati), saj se sicer lahko neprimerno odvržen zopet zakorenini. Fizično odstranjevanje je uspešno v manjših populacijah, zlasti na začetku njihovega širjenja.

Veliko bolj uspešno je kemično odstranjevanje s pomočjo herbicidov, kar pa ima lahko ob nenadzorovani rabi zelo negativen vpliv na okolje. Zlasti škropljenje herbicidov ima lahko negativen vpliv na okolje in pri tem moramo zlasti ob vodah biti izredno pazljivi. Veliko bolj priporočljivo, pa tudi učinkovito, je nanašanje herbicidov (npr. glifosat ali triklopir) na približno 5 cm visoka pokošena stebla, ali injiciranje herbicidov v stebla. Proces je včasih potrebno ponoviti, vendar je z vztrajnostjo mogoče vrsto na omejeni površini iztrebiti.


Orjaški dežen (Heracleum mantegazzianum) je velika kobulnica, ki izvira iz zahodnega Kavkaza. V Evropo so ga prinesli že v 19. stoletju. Gojili so ga predvsem v botaničnih vrtovih in na velikih posestvih, vendar je marsikje prestopil meje vrtov in se začel širiti v okolici. Zaradi strupenega rastlinskega soka, ki povzroča na koži alergije, je orjaški dežen velika grožnja za ljudi. Poleg tega lahko preraste obsežne površine, na katerih zaradi velikih listov s senčenjem spodnjih plasti onemogoči rast domorodnih rastlin. Kot pove že ime rastline, gre za zelo veliko rastlino, ki si je prav z nenavadno velikostjo utrla pot med okrasne rastline. Nadzemni deli jeseni odmrejo, spomladi pa iz korenike poženejo novi poganjki. Do zgodnjega poletja rastlina doseže višino kar 2−5 metrov. Listi so globoko dlanasto deljeni na tri ali pet pernato deljenih rogljev in imajo izrazito drobno nazobčan rob. Steblo ima premer 2-5 cm, po njem so gosto posejane toge dlačice in drobne škrlatne lise, ki so še posebej številne v spodnjem delu stebla. V začetku poletja se na dolgem steblu razvije več kobulastih belih ali zelenkastobelih socvetij. V njih od julija do avgusta dozori približno 20.000 (lahko tudi do 100.000) semen. Rastlina običajno cveti šele v tretjem do petem letu, po cvetenju pa odmre. Orjaški dežen se ne razmnožuje vegetativno, temveč izključno s semeni. Ker so cvetovi dvospolni, lahko poteče tudi samooprašitev. To pomeni, da lahko že ena sama rastlina na novi lokaciji oblikuje novo populacijo.



Orjaški dežen v številnih evropskih državah velja za eno najnevarnejših invazivnih tujerodnih rastlin. V Veliki Britaniji, Nemčiji ter na Češkem rastlina prerašča obsežne površine, iz katerih je praktično ni več mogoče odstraniti. V Sloveniji mu do sedaj nismo posvečali veliko pozornosti, čeprav smo vedeli, da je že pred nekaj leti prestopil meje ljubljanskega botaničnega vrta, v katerem je kot zanimivost že dolgo na ogled. Najbližje mi je bilo Ljubljansko barje in njegova pojavnosti v krajinskem parku ni nič več redkost.Ker pa  je orjaški dežen pri nas šele na začetku širjenja v (pol)naravna okolja, je smiselno rastlino odstraniti z vrtov in okolice ali pa preprečiti širjenje rastlin z vrtov.


Največ težav z zdravjem povzroča tudi na Ljubljanskem barju izredno močno razširjena ambrozija (Ambrosia artemisiifolia), imenovana tudi žvrklja. Najdemo jo ob vseh cestah v strnjenih sestojih, pojavlja pa se tudi kot plevel med koruzo.

Cveti več mesecev, njen pelod je močno alergen. Izkušnje z njenim odstranjevanjem in nadzorom nad širjenjem so precej slabe, saj ima visoko sposobnost obnove s stranskimi poganjki ter številna in dolgo cveteča semena. Na podlagi odločitve ministrstva za kmetijstvo je njeno odstranjevanje sicer zakonsko obvezno za vse lastnike zemljišč, a kako se je lotimo? Pomagajo ročno puljenje, prekopavanje, ožiganje s plamenom, večkratna košnja ali mulčenje, priporočljivo je uporabljati mehanske in kemijske ukrepe. Če se ambrozija odstranjuje ročno, se je treba zaščititi z rokavicami, z očali in masko ter takimi oblačili, ki preprečijo stik rastline s kožo. Več o ambroziji lahko najdete na tej povezavi.

 


Med invazivnimi tujerodnimi rastlinami, ki se množično pojavljajo na Ljubljanske barju, je treba omeniti še enoletno suholetnico. Enoletna suholetnica (Erigeron annuus) uspeva ob cestah, v okolici hiš, na gradbiščih, opuščenih kmetijskih površinah, pa tudi na suhih do vlažnih travnikih in pašnikih. Rastlina zacveti že junija in lahko cveti do pozne jeseni. Zakoreninja se do 1 m globoko in če jo kosimo, ponovno požene, poganjki pa lahko cvetijo že pri 10 cm višine. Rožke raznaša veter. Enoletna suholetnica je agresiven plevel, ki se ponekod pojavlja množično tudi na travnikih - ima slabo do depresivno krmno vrednost, kar negativno vpliva na živino. Odstranitev ni mogoča, posamezne rastline pa lahko odstranimo s puljenjem in večletno redno košnjo pred cvetenjem. Velika previdnost je potrebna pri odlaganju pokošenega materiala.


Vodna kuga ali račja zel (Elodea canadensis) je vodna rastlina, katere domovina je Kanada. V Evropi živi samo ženska rastlina, ki pa se nespolno razmnožuje. Razmnoževanje je tako uspešno, da na nekaterih delih večjih barjanskih kanalov in potokov že povsem izpodrinila avtohtono vodno vegetacijo. Vir: Ljubljansko barje - Neživi svet, rastlinstvo, živalstvo zgodovina in naravovarstvo, urednik: Jernej Pavšič


Med tujerodne vrste, ki so jih na Ljubljansko barje namerno naselili ljubiteljski vrtnarji sodita tudi ameriška širokolistna streluša (Sagittaria latifolia) in vodna škarjica (Stratiotes aloides), ki v Sloveniji raste samo v mrtvicah reke Mure. Kljub temu, da gre v obeh primerih za redki in neinvazivni vrsti, je njuna prisotnost na barju odveč, saj predstavljata konkurenco  že tako ogroženemu barjanskemu rastju. Vir: Ljubljansko barje - Neživi svet, rastlinstvo, živalstvo zgodovina in naravovarstvo, urednik: Jernej Pavšič

 


Invazivne živali


Med tujerodnimi vrstami živali, ki se pojavljajo na Ljubljanskem barju, velja omeniti predvsem rdečevratko (Trachemys scripta elegans). Gre za vodno želvo, v preteklosti najbolj prodajano vrsto plazilca za terarije. Zaradi hitre rasti pa so jih mnogi lastniki spustili v naravo, kjer se večinoma ne razmnožujejo, a zaradi dolgoživosti ostanejo več let. Rdečevratka je pretežno vezana na vodo, zato jih navadno najdemo v vodi ali blizu vodnih habitatov. Najlažje jih opazimo v sončnih dneh, ko se sončijo na plavajočih kosih lesa ali na brežinah. Prezimijo na dnu ribnikov ali rek ali pa se zakopljejo v tla v bližini vode.

V Sloveniji še nimamo dokazov o invazivnosti vrste, tuje študije pa dokazujejo, da prihaja do kompeticije za mesta za sončenje in hrano med rdečevratko in domorodno močvirsko sklednico. V skladu s trenutno zakonodajo je rdečevratka hišna žival. Osebki, najdeni v naravi, naj bi se oddajali v zavetišča za zapuščene živali, ki pa večinoma nimajo primernih pogojev za namestitev. Dolgoročno bi bilo, po vzoru drugih evropskih držav, najbolje urediti eno specializirano zavetišče za želve za celo Slovenijo.

 

Nutrije (Myocastor coypus) so v preteklosti gojili na farmah za krzno. Prve farme nutrij so se v Evropi pojavile konec 19. stoletja. Od tod so posamezni osebki pobegnili v naravo in se nato razširili tudi na nova območja. Na Ljubljanskem barju najdemo divje populacije nutrije ob Ljubljanici. Nutrije živijo v rovih v brežinah stoječih in počasi tekočih voda. Aktivne so prek celega dne. Večinoma se zadržujejo v neposredni bližini vode in med potapljanjem iščejo hrano na dnu. Hranijo se skoraj izključno z rastlinsko hrano, bodisi z vodnimi ali obvodnimi rastlinami, le redko jedo tudi školjke. Nutrije imajo zaradi hranjenja in bivanja na obrežju velik vpliv na vodno in obvodno rastlinje. Na območjih, kjer so prisotne velike populacije, lahko ponekod popolnoma uničijo obvodno rastlinje. Zaradi kopanja rovov v brežine se lahko poveča erozija, kar spreminja podobo habitata in posredno vpliva na druge vrste. Poleg tega pa se zaradi "naluknjanih" rečnih brežin povečuje erozija, kar lahko poveča možnost poplavljanja. Nutrije lahko povzročajo škodo na kmetijskih pridelkih, kadar so njive blizu vodotokov, jezer ali ribnikov.

Ker v Sloveniji ni več aktivnih farm nutrij, spuščanje ali pobeg novih osebkov v naravo ni verjetno. Ukrepi so usmerjeni v omejevanje obstoječih populacij. Nutrija je vključena na Priporočilo št. 77 Bernske konvencije, ki priporoča odstranitev vrste iz narave zaradi negativnih vplivov na biotsko raznovrstnost. V Sloveniji je nutrija uvrščena med lovne vrste, ki jo je dovoljeno loviti celo leto. Po evidencah lovskih družin je bilo leta 2007 odstreljenih 49 nutrij, skoraj vse na območju Ljubljanskega barja.

 

Pižmovka (Ondatra zibethicus) je največja voluharica. Kot dobra plavalka se zadržuje v počasi tekočih in stoječih nižinskih vodah. Hrani se predvsem z vodnim rastlinjem, pa tudi z živalsko hrano (raki, školjke in priložnostne ribe).

Opis: je bistveno manjša od nutrije. Telo meri 26-36 cm. Rep je le malo krajši od telesa in stransko sploščen. Pižmovka med plavanjem zvija rep levo in desno. Zadnja stopala so večja od prednjih. Kremplji so beli. Plavalna kožica je delno razvita med prsti zadnjih nog. Glava je okrogla. Uhlji so drobni, komaj vidni. Gobček je svetlejše rjave barve, brki so črni. Sekalci so veliki in rumeno obarvani. 

Domovina: večji del Kanade, ZDA, del severne Mehike.

Razširjenost v Sloveniji: pojavlja se v vseh delih Slovenije, razen v jugozahodnem delu. 

Življenjski prostor: brežine stoječih in počasi tekočih voda, vzdolž večjih rek, jezer, akumulacij in ribnikov.

Vir: Kus Veenvliet, 

 

RIBE

Ameriška postrv (Onorhynchus mykiss)

Beli amur (Ctenopharyngodon idella)

Sončni ostriž (Lepomis gibossus)

Potočna zlatovčica (Savelinus fontinalis)

Rjavi somič (Ictalurus nebulosus)

Srebrni koreselj (Crassius gibelio)