ljubljansko barje
SLO ENG  

Sledi človeka

Arheološka dediščina
Kolišča v okolici Iga

Sakralna dediščina
Cerkev sv. Mihaela v Črni vasi
Sv. Mihael v iški vasi
Božjepotna Marijina cerkev v Tomišlju
Sv. Ana

Gradovi in dvorci
Grad Bistra
Ižanski grad
Dvorec Lisičje

Etnološka dediščina
Tomaževa hiša
• Peč za žganje apna
• Kozolec toplar v Bevkah


Tehniška dediščina
Borovniški viadukt


Po sledeh Rimljanov
Stari dedec
Stara trasa južne železnice
Lapidarij - cerkev Sv. Mihaela
Stara struga Ljubljanice

 

PRAZGODOVINSKA KOLIŠČA

Dobrih dvajset let po odkritju kolišč v Švici je bil leta 1875 Kranjski deželni muzej v Ljubljani pod ravnateljstvom Karla Deschmanna obveščen, da so severno od današnjega Iga na Ljubljanskem barju pri poglabljanju obcestnega jarka odkrili vertikalne kole, ostanke lončenine in stare kosti. Od tedaj je bilo na več kot 150 km² barjanskih površin odkritih 40 prazgodovinskih koliščarskih naselbin.

Več ...
Več o vpisu na UNESCO seznamu svetovne dediščine ...
 

TOMAŽEVA HIŠA

Tomaževa hiša je edinstvena v prvotni obliki ohranjena hiša, ki izhaja iz prvega obdobja poselitve osrednjega dela Ljubljanskega barja po njegovi izsušitvi leta 1830. Hiša je bila zgrajena leta 1844 in stoji v naselju Črna vas, ki je sestavni del mestne občine Ljubljana. Hiša je bila 13. 4. 2001 razglašena za kulturni spomenik državnega pomena.

Ljubljansko barje je bilo na svojih robovih in na utrjenih osamelcih ponekod poseljeno že v pred antičnih časih. Ta naselja imajo izrazito poudarjeno gručasto zazidalno strukturo. Nekoliko kasneje so nastala naselja z obcestno zazidalno strukturo. Poleg tega se je razvil tudi mešani tip naselij. Vendar pa je bilo samo osrčje Ljubljanskega barja dolgo časa zaradi močvirnega območja neposeljeno. Z dekretom o izsušitvi in poselitvi Ljubljanskega barja, katerega je izdala cesarica Marija Terezija leta 1769 in z načrti, ki jih je napravil jezuitski pater Gabriel Gruber so se pričela izsuševalna dela, katera so se končala leta 1829 v času cesarja Franca II. Najkasneje izsušeni del Barja je bil naseljen po letu 1830. Tod je na južnem delu črnovaške ceste nastalo obcestno naselje. Na novo zgrajene lesene hiše so bile grajene iz brun, brez stavbnega okrasja. Edini ostanek te tipične gradnje je Tomaževa hiša.

Sama hiša je del nekdanje domačije manjšega kmeta, ki jo sestavljajo hiša, kozolec, gartlc in delno ohranjen vodnjak. Tomaževa hiša je kmečka barjanska hiša s črno kuhinjo v osrednji veži, ki deli objekt na lesen bivalni in zidan gospodarski del (hlev, pod in skedenj). Na lesenem portalu je vrezana letnica nastanka hiše iz leta 1844.


GRAD BISTRA

Od 13. stoletja dalje pa vse do razpustitve kartuzijskega reda leta 1782 je bil v gradu Bistra samostan, današnjo podobo pa je posest dobila po mnogih prezidavah sredi 19. stoletja, ko je prešla v last družine Galle. Leta 1945 je bila nacionalizirana, od leta 1951 je v gradu Tehniški muzej Slovenije. Največ občudovanja zbujata zbirka avtomobilov nekdanjega jugoslovanskega predsednika Tita in prometni oddelek z nekaterimi redkimi primerki vozil. Med njimi je tudi prvi tramvaj, ki je vozil po Ljubljani okrog leta 1901. V lesarskem oddelku so na ogled rekonstruirane prve žage na vodni pogon v Evropi, v lovskem delu muzeja pa trofeje avtohtonih jelenov iz snežniških gozdov iz prejšnjega stoletja. Ogledati si je mogoče še ribiško zbirko in gozdarski oddelek. Ob izviru Bistre sta na ogled stara žaga venecijanka na vreteno in furnirnica, ob potoku pa je še rekonstruirana stara kovačija, v kateri je strojno kladivo "repač", eno zadnjih te velikosti na Slovenskem. Ob gradu se razprostira park z ribnikom, nad gradom pa poteka gozdna učna pot. Muzej je odprt vsak dan razen ponedeljka med 10.00 in 18.00. Telefon: +386 (0)1 750 6670; spletni naslov: www.tms.si.


IŽANSKI GRAD

Na hribu Pungart so razvaline prvotnega ižanskega gradu, Ižanskega turna, omenjenega že leta 1261. Zdajšnji grad Sonnegg se prvič omenja leta 1436. V 15. stoletju so bili lastniki gradu protestantski plemiči, ki so v verski gorečnosti razdejali bližnjo gotsko, sicer katoliško cerkev sv. Jurija in obglavili ter zažgali kip svetnika. O dogodku je pisal tudi Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske, s pripisom, da so na isti način kasneje domačini obračunali tudi s plemičem. V revolucionarnem letu 1848 je bil grad prizorišče zadnjega kmečkega upora in sežiga gruntnih knjig. Med zadnjo svetovno vojno je bil grad požgan, danes pa so v grajskih prostorih zapori, zato je grad z okolico zaprto območje.


DVOREC LISIČJE

Dvorec v istoimenskem naselju nad Škofljico je bil zgrajen v 16. stoletju. Prvotno je bil v nemščini poimenovan Gayerau (Jastrebja jasa), ljudje pa so ga menda zaradi mnogih lisic v okolici imenovali Lisičje. Ob gradu je bil urejen največji cvetlični, botanični in pomološki vrt na Kranjskem, kjer naj bi po pisanju J. V. Valvasorja raslo čez 50 sort jabolk in hrušk, češnje, marelice, orehi, vinska trta, pomarančevci, limonovci, fige, granatna jabolka, mandljevci in številne okrasne rastline iz vse Evrope in tudi čezmorskih dežel. Po številnih menjavah lastnikov je v času 2. svetovne vojne prešel v roke meniškega reda salezijancev, po koncu vojne pa je bil postopno izropan. V njem se je v petdesetih letih 20. stol. naselila jugoslovanska vojska, od konca šestdesetih je približno dve desetletji sameval, dokler ga ni prevzel Arhiv Slovenije in zatem Občina Škofljica.


CERKEV SV. MIHAELA V ČRNI VASI

Jožef Plečnik je izdelal načrt za črnovaško cerkev na pobudo soseda, trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja, gradili pa so jo, pod budnim očesom Plečnikovega nečaka kaplana Karla Matkoviča, v letih 1937 in 1938. Čeprav zasnovana kot začasna cerkev, je eno najbolj celostnih del velikega mojstra. Vznožje je kamnito, vse drugo je izdelano v lesu, namenjeno kasnejši nadzidavi, ki jo je preprečila druga svetovna vojna. Cerkev leži na močvirnem terenu in je zato zgrajena na pilotih, do cerkvene ladje vodi kamnito stopnišče, ki ga podobno kot Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani sem in tja popestrijo opeke. Notranjost cerkve je poklon ljudskemu stavbarstvu pa tudi skromnosti - ali raje pomanjkanju denarja. Večina opreme je lesena, za nekatere podporne stebre kot tudi za ograjo stopnišča pa so uporabljene navadne kanalizacijske cevi. Cerkev si je moč ogledati ob vnaprejšnjem dogovoru z Župnijskim uradom Ljubljana Barje, Črna vas 48, tel.: +386 (0)1 427 2218. Nekaj podrobnosti glede notranjosti cerkve najdete na tej povezavi.


SV. MIHAEL V IŠKI VASI

Mala cerkvica na ledini Britof je bila zgrajena v 12. in 13. stoletju, sezidali pa so jo iz razvalin rimske nekropole. Kamnite rimske nagrobnike so deloma vzidali v cerkveno zidovje in razpostavili v notranjosti. Sedanja cerkvena stavba ponazarja ubranost treh velikih evropskih umetnostnih slogov - romanike, gotike in baroka. Cerkev je polna fresk različnih stilov, v notranjosti je urejena muzejska zbirka rimskih nagrobnih spomenikov in napisov.

 

BOROVNIŠKI VIADUKT

Ko je leta 1856 čezenj zapeljal prvi vlak, je veljal za tehnično in arhitekturno mojstrovino. 561 metrov dolg se je v dvojnih lokih dvigal 38 metrov visoko. 4000 v barjanska tla zabitih hrastovih pilotov, 24 obokanih stebrov, 31 tisoč kubikov kamnitih blokov, 5 milijonov opek. Kot pomembno strateško točko in oskrbovalno vojaško pot ga je ob začetku druge svetovne vojne najprej delno porušila umikajoča se starojugoslovanska vojska. Italijani so ga sicer hitro spet usposobili za promet, večmesečna zavezniška bombardiranja ob koncu leta 1944 pa so ga dokončno izbrisala. Danes na gradbeno mojstrovino 19. stoletja spominja le še osameli steber, okoli katerega je kasneje zrasel novi del Borovnice.
 

JUŽNA ŽELEZNICA

Na relaciji Dunaj – Trst je tekla 577,2 km dolga dvotirna železniška proga, ki so jo odprli leta 1857 (do Ljubljane je bila železnica zgrajena že leta 1849). Vodila je preko Maribora, Celja, Ljubljane, Sežane do Trsta. Del te proge sta bila tudi viadukt v Borovnici, od katerega se je ohranil le en steber, in Čuvajnica 666, ena redkih, ki se je ohranila skoraj nespremenjena v vsej svoji arhitektonski pojavnosti do danes.

Trasa Južne železnice je z izgradnjo nove proge skozi Borovnico po koncu druge svetovne vojne izgubila svojo prvotno vlogo. Nova proga teče nižje po obronkih borovniške kotline. Stara trasa danes služi kot dovozna pot za domačine in kot priljubljena sprehajalna točka. Trenutno po tej progi med Dunajem in Trstom ni direktne povezave.


STARI DEDEC

V Stajah pri Igu, le nekaj korakov z glavne ceste, je na ogled zanimivost iz rimskih časov - v živo skalo vklesan nagrobni napis, ki ga, kdo ve zakaj, domačini imenujejo "Stari dedec". Na območju Iga so arheologi našli prek sto rimskih kamnitih nagrobnikov, rimske žarne grobove in zgodnjekrščanske oljenke. Tod je vodil tudi rimski zaporni zid, ki je bil v dobi rimskega cesarstva, v 3. in 4. stoletju, utrjen obrambni pas z obrambnimi trdnjavami, obzidanimi naselji, stražnimi stolpi in mitnicami za plačilo cestne pristojbine. V 7. in 8. stoletju je prav ta zid ponazarjal naselitveno mejo Slovanov. Od Iga mimo Staj, Kota, Iške vasi proti Iškemu Vintgarju lahko sledimo pešpoti ob rimskih zapornih zidovih.


BOŽJEPOTNA MARIJINA CERKEV V TOMIŠLJU

Roženvensko Marijino cerkev v Tomišlju pod Krimom lahko vidimo skoraj z vseh koncev Ljubljanskega barja. Današnja baročna cerkev z dvema stranskima kapelama in dvema zvonikoma je postavljena na mestu starejše, ki se omenja že leta 1526. Praznik Roženvenske Marije se obhaja v oktobru že prek 400 let. Uvedel ga je papež Pij V. po zmagi krščanskega ladjevja nad turškimi ladjami v pomorski bitki pri Lepantu leta 1571. Pred bitko je papež pozval vernike, naj z molitvijo rožnega venca kličejo na pomoč nebeško Marijo, zato so zmago pripisali njenemu varstvu.


SV. ANA

Sv. Ana je postavljena strmo nad starim Podpeškim kamnolom. Hrib je kakor velikanski pomol potisnjen nad Barje, zato je razgled s ploščadi okoli cerkve osupljivo lep in prostran, saj sega po vsem Ljubljanskem barju od Škofljice do Vrhnike. Cerkev sv. Ane v sedanji obliki je s konca 16. stoletja, sezidana je na temeljih stare gotske cerkve. Glavni romarski shod je na nedeljo po sv. Ani (26. julij).
 

LAPIDARIJ v cerkvi svetega Mihaela v Iški vasi

o njem preberite več ...
 

STARA STRUGA LJUBLJANICE

Gre za občasno aktivno vodno strugo z izrazitima obrežnima nasipoma med Podpečjo in Notranjimi Goricami. Stara struga Ljubljanice (tudi Stržen) je dolga okoli 6 kilometrov in široka med 15 in 30 metrov. V Strženu rastejo značilne močvirske rastline, v zadnjem delu, pri Bevkah, pa naletimo ob sami strugi tudi na značilne močvirske travnike.