ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Februar 2017
PTSČPSN
 
1 2345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728

Bogastvo narave

Narava in človek skupaj sta ustvarila pisan BARJANSKI MOZAIK travnikov, njiv, gozdičev in vodotokov. Ta krajinska pestrost pestuje v svojem naročju izjemno paleto rastlinskih in živalskih vrst, ki so v sodobni Evropi že prava redkost.
 

Travnik

Travnik na Ljubljanskem barju ni enak travniku, saj se ti razlikujejo glede na intenzivnost obdelave (košnja in gnojenje) ter višino podzemne vode. Za visoko produktivne gojene travnike skrbi človek z gnojenjem in pogosto tudi z osuševanjem zemljišč.
Neredno, pozno košeni in slabo gnojeni vlažni in močvirni travniki pa so pravo bogastvo barjanske ravnice.

  • Rastlinske vrste, ki so marsikje predvsem zaradi izsuševanja že izumrle: močvirske logarice ali tulipani (Fritillaria meleagris), munce (Eriophorum sp.), travniške orhideje … Pisane barve dopolnjujeta cvrčanje žuželk in petje ptic.
  • Na barjanski ravnici gnezdi polovica vseh slovenskih ptičjih vrst, čeprav obsega Ljubljansko barje komaj odstotek slovenskega ozemlja. Še več pa jih na Barju prezimuje ali počiva med selitvijo. Na travnikih, v mejicah in nizkem grmičevju lahko hitro opazimo ali slišimo najznačilnejše barjanske vrste ptic. Kosec (Crex crex), veliki škurh (Numenius arquata), prepelica (Coturnix coturnix), veliki skovik (Otus scops), repaljščica (Saxicola rubetra), kobiličar (Locustella naevia) in pepelasti lunj (Circus cyaneus) pa sodijo na sezname najbolj ogroženih v evropskem in svetovnem merilu, a jih na Ljubljanskem barju še lahko srečamo.
  • 90 vrst dnevnih metuljev živi na Barju. Tu najdemo še zadnje številčno bolj zastopane populacije močvirskega debeloglavca (Carcharodus flocciferus), pojavlja pa se tudi barjanski okarček (Coenonympha oedippus). Slednji sodi med sedem hudo ogroženih vrst metuljev v Evropi.
     

Voda - temeljni element nastanka in obstoja Ljubljanskega barja



Ravna površina Ljubljanskega barja je idealna za zadrževanje vode. Kraške in površinske vode zbira glavni vodotok barjanske ravnice, reka Ljubljanica, zadnji del skrivnostne reke sedmerih imen (link: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljanica).

Vode iz notranjskega zaledja še zadnjič privrejo na plan na kraškem robu Ljubljanskega barja; tako naletimo med Vrhniko in Verdom ter pri Bistri na štiri kraške izvire Ljubljanice: Močilnik, Retovje, Ljubijo in Bistro. Zelena lepotica zbira v svoje naročje vode s polhograjske in krimske strani ter jih z izredno majhnim padcem (manj kot 1 m) odvaja proti Ljubljani. Ob večjem deževju ne zmore odvesti vse vode z barjanske pokrajine in začne poplavljati. Ločimo redne, skoraj vsakoletne poplave in izredne poplave, ob katerih je »pod vodo« skoraj polovica Barja. Hudourniška pritoka Gradaščica in Iška zmoreta v času izredno obilnega deževja z visokim in silovitim poplavnim valom celo obrniti tok zelene reke nazaj proti Vrhniki.

Glavnina barjanske vode se skriva pod zemljo kot podzemna voda, ki vpliva na potoke, okna in kanale. Barjanska okna so izviri v obliki krožnih kotanj. Voda iz nekaterih oken teče po naravnih strugah ali pa so jo speljali v kanale. V zadnjih 200 letih je človek na barjanski ravnici izkopal skoraj 5000 kilometrov kanalov in jarkov. Zelo razvejena mreža odvodnih kanalov in jarkov z bogato razvito vodno vegetacijo je dom za različne živalske vrste, ki vsaj del svojega življenja preživijo v vodi ali ob njej: dvoživke, vodne ptice in kačje pastirje.

  • Okoli 50 vrst kačjih pastirjev so zabeležili na Ljubljanskem barju, kar je več kot polovica vseh vrst v Sloveniji. Ob jarkih in kanalih naletimo tudi na številne ogrožene vrste, kot so koščični škratec (Coenagrion ornatum), popotni porečnik (Gomphus vulgatissimus) in črni ploščec (Libellula fulva).
  • 70 odstotkov vseh vrst dvoživk, ki živijo v Sloveniji živi na Barju. V pomladnih nočeh tod odmeva regljanje zelenih reg. Preplet različnih tekočih in stoječih voda je izjemno pomemben za številne dvoživke. Tu so našli svoj življenjski prostor hribski urh (Bombina variegata), veliki pupek (Triturus carnifex), zelena rega (Hyla arborea) in zelena krastača (Bufo viridis).


Barjanski gozd, močvirni gozd, mejice in osamelci



Na Ljubljanskem barju naletimo na majhne gozdne površine, ki so raztresene po celotni ravnici. Večinoma gre za ostanke visokega barja, ki jih varujejo sloke breze (Betula pendula) in kuštravi bori (Pinus sylvestris).

  • Dve največji območji barjanskega gozda sta Kozlerjeva gošča (znamenitost št. 3) in Goriški mah (znamenitost št. 5).
  • Okrog ljubljanske deponije ter ob Glinškem potoku pri Škofljici se razprostirajo močvirne gozdne površine; na njih kraljuje veličastni hrast (Quercus robur), ki si podaja roke z brestom (Ulmus laevis) in na manj vlažnih rastiščih z belim gabrom (Carpinus betulus).
  • Zelo značilno drevo Ljubljanskega barja je tudi črna jelša (Alnus glutinosa), ki so jo Barjani sadili med parcelami kot mejice in uporabljali kot pilote za temeljenje hiš. Po drugi svetovni vojni so na nekaterih zemljiščih zasadili jelševe nasade, ki so se do danes razvili v močvirne loge.
  • Najlažje pa bomo na barjanski ravnici naleteli na gozdiče, ki poraščajo osamele griče. Nepozidani osamelci so porasli z bukovim in jelovim gozdom.