ljubljansko barje
SLO ENG  

Vrhnika


Občina Vrhnika leži na zahodnem robu Ljubljanskega barja ter obronkih Pokojiške planote, s središčem cca. 20 km jugozahodno od Ljubljane. Površina občine se razteza na 115 kvadratnih kilometrih.
Skoraj 16.000 prebivalcev poseljuje naselja Bevke, Bistra, Blatna Brezovica, Drenov Grič, Jamnik, Jerinov Grič, Lesno Brdo, Mala Ligojna, Marinčev Grič, Mirke, Mizni Dol, Padež, Podlipa, Pokojišče, Prezid, Sinja Gorica, Smrečje, Stara Vrhnika, Strmica, Trčkov Grič, Velika Ligojna, Verd, Vrhnika, Zaplana in Zavrh.


Nastanek in razvoj Vrhnike je tesno povezan z reko Ljubljanico, ki izvira iz enajstih kraških izvirov in je predstavljala plovno pot že Grkom, Keltom in Rimljanom.Mimo Vrhnike vodi prehod iz Ljubljanske kotline preko notranjskih in kraških planot proti morju. Skozi različna zgodovinska obdobja je pot predstavljala potovanje jantarja s severnih obal proti južnemu morju, potovanje rimskih legionarjev ter boj Slovana z močvirskim svetom in kamnitimi klanci gozdnate Notranjske. Prav tam, kjer se nehajo klanci in kjer se odpre plan svet z reko, ki v mogočnih izvirih privre izpod strmih kraških sten, je na predrimskih in rimskih sledovih Nauportusa zrasel srednjeveški Oberleibach, kasneje pa današnja Vrhnika.

Najdbe arheologov pričajo, da je bilo ozemlje današnje Vrhnike naseljeno že pred prihodom Rimljanov.
Področje Vrhnike je bilo pomembna postaja med vzhodom in zahodom, o čemer priča tudi starogrška pripovedka o Jazonu in argonavtih. Legenda pravi, da so Vrhniko ustanovili argonavtski mornarji, ki so pod Jazonovim vodstvom odpluli z ladjo Argo v Malo Azijo po zlato runo.


Največji razcvet je Vrhnika doživela v času osvajanj cesarja Avgusta, ki je z namenom povezave kraške in alpske pokrajine zgradil cesto od Ogleja čez Hrušico na Vrhniko in v rimsko Emono.Glavno obrambno črto je predstavljal veliki zaporni zid, imenovan Claustra Alpium Iuliarum oz. Ajdovski zid, zgrajen v tretjem stoletju.Razpadajoči rimski imperij kasneje ni vzdržal pritiska številnih plemen in sredi 5. stoletja so Huni uničili mesto.

Srednjeveški Oberlaibach so sestavljala naselbinska jedra Hrib, Vas in Breg.Z dograditvijo lokalne železnice leta 1899, se je začel razvoj opekarstva, usnjarstva, lesarstva, mlekarstva, sirarstva. Po letu 1945 je sledil nagli razvoj Vrhnike, število prebivalstva je hitro naraščalo, leta 1955 Vrhnika postane mesto.

Tradicionalne panoge usnjarstva, lesarstva in opekarstva danes zamirajo, zato občina išče nove nosilne gospodarske panoge in si prizadeva še povečati privlačnost za nove prebivalce, saj ravno omejitve v prostoru in raznolikost naravnega bogastva (barje, predalpski ter dinarsko kraški svet) omogočajo prebivalcem pristen stik z naravo ter številne prostočasne dejavnosti.

NARAVNE IN KULTURNE ZNAMENITOSTI

V vrhniškem kotu se stikajo trije različni reliefni elementi, ki pomembno prispevajo k naravni in kulturni razgibanosti. To so dinarsko – kraški predel, predalpsko gorstvo v zaplaninsko-rovtarskem predelu ter Ljubljansko barje, ki ga domačini imenujejo mah ali marost.

Ljubljanica s svojimi izviri - reka sedmih imen, ki v svojem toku od izvira do izliva petkrat skrivnostno ponikne pod kraškimi polji. Že Valvazor je zapisal, da na svoji poti napaja Cerkniško jezero, poplavlja Planinsko polje in ne redko tudi Ljubljansko barje, na katerega pribuči na stičišču Krasa in Barja pri Vrhniki. Na dnu reke najdeni novci keltskega izvora pričajo o njenem prometnem pomenu skozi celotno zgodovino.
Kuclerjev kamnolom - dragoceni biser na robu Ljubljanskega barja, razglašen za naravni spomenik je prava učilnica v naravi z veličastnim prikazom narivanja zemeljskih plasti in z bogatimi fosilnimi ostanki. Kamnoseke je apnenec privlačil zaradi črne barve in belih kalcitnih žilic. Iz njega so izdelovali okenske okvirje, portale, stopnice in druge arhitekturne detajle.
Mali plac in Jurčevo šotišče - zaščitena naravna rezervata na osamelcu Kostanjevica pri Bevkah, kjer je danes edino še živo šotnomahovno barje na Ljubljanskem barju. Nenavadna lega na poraščenem gričku, v plitvi kotanji jajčaste oblike, okrog deset metrov nad ravnino Barja, kjer najdemo še redke primerke barjanskih rastlin (rosika, barjanska vijolica in močvirska kukavica).

Razgledni stolp na Planini - prvi improvizirani razgledni stolp je zgradila skupina vrhniških navdušencev leta 1930, med drugo svetovno vojno so Italijani njegovo konstrukcijo prekucnili v dolino in podrli kočo. Danes povsem nov stolp obiskovalcem ponuja veličasten razgled.

Cerkev Svete Trojice - zgrajena okoli leta 1640 s prostovoljnimi darovi faranov, obkrožena z zidom s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot je bila v 18. stoletju priljubljen cilj mnogih romarjev. Ogled notranjosti je možen za najavljene skupine.

Cankarjeva rojstna hiša - v njej se je leta 1876 rodil Ivan Cankar. Lesena in s slamo krita hiša je pogorela leta 1879. Odtlej so morali Cankarjevi gostovati po raznih opuščenih hlevih in hišah po vsej Vrhniki.Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo. Pohištvo in druga oprema s preloma stoletja prikazuje utrip vsakdana pri Cankarjevih. Spominska hiša je razglašena za kulturni spomenik.

Spomenik Ivanu Cankarju – stoji ob glavni cesti v središču mesta. Pisateljevo podobo v bronu je leta 1930 izdelal kipar Ivo Jurkovič.

Lavrenčičeva hiša - Stara pošta - ena najstarejših in najpomembnejših stavb na Vrhniki. Stoji na bregu Ljubljanice, kjer je bilo nekoč potniško pristanišče. Po nekaterih domnevah je bila stavba zgrajena v 15. stoletju. V njej so bili nekdaj mitnica, pošta in gostišče, v katerem je leta 1728 prenočil cesar Karel VI. Leta 1809 so ob prenovi hiše eno nadstropje odstranili.

Kapela sv. Lenarta – prvotno zgrajena v gotskem slogu, prvič omenjena leta 1444. Okrog nje je bilo tudi pokopališče. Današnjo baročno podobo je dobila v 18. stoletju. Notranjost so poslikali cerkveni slikarji takratnega časa, med njimi Leopold Layer, Simon Ogrin, Lah, Koželj in Götze ter Petkovšek. Ob spodnjem zidu pokopališča so pokopani Cankarjevi starši in sestra Francka.

Spomenik padlim v NOB - z vrha hriba zre na mesto mogočen spomenik, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Borisa Kobeta. V grobnici poleg mnogih vrhniških partizanov počivata tudi pisatelj Karel Grabeljšek-Gaber in pesnik Ivan Rob.

Cerkev Sv. Miklavža na Kurenu - do katere pelje pot, ki vodi na Ulovko. Zgrajena je bila v 16. stoletju, z znamenitim lesenim poslikanim stropom, slonečim na dveh lesenih stebrih. V cerkvi so trije leseni pozlačeni oltarji. Nespremenjen videz vse od nastanka je dragocen dokument slovenske sakralne umetnosti. Leta 1988 je razglašena za kulturni spomenik.

Povezava na spletno stran občine Vrhnika.