Koledar dogodkov
V stoletjih, ko človek še ni posegal v naravne procese na Ljubljanskem barju, se je naložila precejšnja količina šote, od dveh pa do ponekod neverjetnih devetih metrov. Izročilo pravi, da se svojčas zaradi višine šote z Lavrice ni videlo zvonika cerkve na Igu. Poljedelstvo, ki kljub velikim naporom in vlaganjem ni dajalo pričakovanih rezultatov, so počasi opustili in začeli intenzivno izkopavati šoto, ki je zagotavljala bistveno višje zaslužke. Rezanje šote se je razmahnilo v pravo industrijo, z barjansko šoto so se greli Ljubljančani, šota je poganjala vlake, ladijske parnike, rafinerijo sladkorja, tovarno smodnika. Zaloge šote so se sredi petdesetih let 19. stoletja zdele neskončne. Popolnoma natančen matematični račun je pokazal, da bo ob nemajhni letni porabi šote v zasebnih in industrijskih pečeh barjanska šota zadostovala za nadaljnjih 659 let. Pozabili pa so, da se enkrat načeta šota sama seseda in prhni.
In šote je zmanjkovalo mnogo hitreje, kot so načrtovali. Barjansko dno se je nižalo, voda se je vrnila na Ljubljansko barje, v posmeh stoletnim poskusom osušitve.
