ljubljansko barje
SLO ENG  

Dvoživke

Obilje vode, predvsem pa obsežna mreža odvodnih kanalov in jarkov z bogato razvito vodno vegetacijo so dom lesketajoče pisanih, spretnih letalcev - kačjih pastirjev. Med 48 vrstami kačjih pastirjev, ki živijo na Ljubljanskem barju, mnoge sodijo med ogrožene, na Ljubljanskem barju pa so njihove populacije še dokaj številčne.

V pomladnih nočeh na Ljubljanskem barju živahno odmeva regljanje zelenih reg. Preplet različnih tipov tekočih in stoječih voda je izjemno pomemben za številne dvoživke. Na Ljubljanskem barju bomo našli kar 70 odstotkov vseh vrst, ki živijo v Sloveniji, med njimi hribskega urha (Bombina variegata), velikega pupka (Triturus carnifex), zeleno rego (Hyla arborea) in zeleno krastačo (Bufo viridis). Dvoživke, ki imajo raje gozd, pa z vsakoletnimi pohodi čez ceste na barjanskem robu opozarjajo, da je Ljubljansko barje zanje pomembno mesto za mrestenje.

Slastno meso in posledično pretiran lov sta bila skoraj usodna za enega redkih barjanskih plazilcev, močvirsko sklednico (Emys orbicularis). Ob koncu devetnajstega stoletja ste lahko to delikateso redno kupovali na ljubljanski tržnici.

Pisatelj Janez Jalen je Ljubljansko barje vcepil v zavest  Slovencev skozi svoj zgodovinski roman o mostiščarjih "Bobri". Ti spretni graditelji jezov, sicer tudi kar pogosto na koliščarskih krožnikih, so bili skupaj z velikimi vodami z Ljubljanskega barja pregnani že davno. Vidra (Lutra lutra) je še vedno pogost prebivalec Ljubljanskega barja, kljub temu da bomo danes precej bolj pogosto ob vodi srečali pižmovko (Ondatra zibethicus), ki jo je človek zaradi krzna raznesel po vsem svetu. Poleg manjših sesalcev, pretežno glodalcev in žužkojedov, Ljubljansko barje zaradi obilja hrane pogosto privabi tudi ogrožene in zavarovane netopirje male podkovnjake (Rhinolophus hipposideros) - obiskovalce iz dinarskih gozdov, ki se raztezajo na njegovem južnem obrobju.

Na Ljubljanskem barju je narava lahko tisočletja sledila spremembam, ki jih je s svojo dejavnostjo povzročal človek. Skoraj čudežno je, da je vsem posegom navkljub ostala izjemno pestra vse do danes. A kaže, da se to sožitje počasi končuje. Človekovi posegi v največje slovensko mokrišče in najjužnejše evropsko barje postajajo vse bolj agresivni. Globoki, redno čiščeni osuševalni jarki. Vsak dan nova, okolju in terenu neprilagojena stanovanjska poslopja. Intenzivno obdelovane, z gnojili vseh vrst zasute kmetijske površine. Smetišča in nasutja gradbenega materiala. Letališče za lokalne veljake. Sprehajalci s psi, rekreativci na kolesih, turisti v balonih. Kdor opozarja, postane sovražnik napredka.

Območja, kot je Ljubljansko barje, so v svetu vse redkejša. Zadnja desetletja je v Evropi izginilo sedemdeset odstotkov mokrišč. Z živalmi in rastlinami vred, tako kot številna druga naravna območja. Kolateralna škoda napredka, pač. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je država zavezala k spoštovanju dveh naravovarstvenih direktiv, ki opredeljujeta posebna ohranitvena območja narave, območja Natura 2000, med katera sodi tudi celotno Ljubljansko barje. Minimalna zahteva je ohraniti ugodno stanje habitatov in vrst, ki živijo na tem območju, in preprečiti nadaljnje poslabšanje razmer. Toda Ljubljanskega barja ne varujmo zavoljo bruseljskih birokratov. Varujmo ga zase!