ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Marec 2017
PTSČPSN
 
1 2 345
6789101112
13141516171819
2021 2223242526
2728293031

Človek in narava

Človek je trmasto bitje. Tudi pretežni del dvajsetega stoletja so mnogi posvetili načrtom za, zdaj pa res, dokončno osušitev Ljubljanskega barja. Tehnologija se je sicer spreminjala, osnovna ideja pa ne. Dodatne poglobitve strug, akumulacije, nasipi, odvodni kanali, črpalne postaje so bile stalnica razvojnih načrtov in planskih dokumentov ljubljanskih mestnih oblasti vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat je inflacijo visokoletečih obljub o boljšem življenju srečala realnost v obliki pomanjkanja denarja, pa tudi vse glasnejših opozoril ljubiteljev narave. Človek in narava sta v tisočletnem medsebojnem boju in ljubezni ustvarila izjemen splet naravnih in kulturnih vrednot.

Človek je naselil obrobje Ljubljanskega barja že dolgo pred časom, ko si je prvič drznil stopiti v njegovo osrčje. Obiskovalca pričakajo sledovi človekovega bivanja, dela in duhovnega življenja pravzaprav na vsaki varni vzpetini. Težko se bo ozrl naokrog, ne da bi se njegov pogled ustavil na brezštevilnih romanskih in gotskih cerkvicah, ki pogledujejo z vsakega griča. In vsaj pri dveh Sv. Mihaelih naj zastane njegov korak. V Iški vasi so si pri graditvi vaške cerkve pomagali z materialom, ki je bil najbolj pri roki - rimskimi nagrobniki. Sredi Črne vasi, kraju, ki je svoje ime dobilo po hišah, zaščitenih s črno barjansko zemljo, pa je mojster Jože Plečnik ustvaril čipkasto mojstrovino iz belega kamna.

Kam po sledeh človeka, preberite tukaj.
 

Kje so pelikani, žerjavi in gosi?

Zadnjih nekaj tisoč let se je okolje Ljubljanskega barja burno spreminjalo. Od plitvega jezera prek močvirja do kulturne krajine z nekaterimi elementi mokrišč, kakršna je podoba danes. Skupaj s podobo pokrajine se je spreminjala tudi narava. Nekatere rastlinske in živalske vrste so izginjale, naseljevale so se nove, bolj prilagojene novim življenjskim razmeram. V času koliščarjev je bil redni gost plitkega barjanskega jezera pelikan. Pred začetkom osuševalnih del so močvirje naseljevali žerjavi in gosi. Spremembe so bile počasne in narava jim je z lahkoto sledila ter ohranjala svojo pestrost. Vse do današnjih dni, ko na Ljubljanskem barju, v kulturni krajini, še vedno beležimo zavidljivo biotsko pestrost. Danes sta glavni ponos barja kosec, ptica vlažnih travnikov, in močvirski tulipan. Toda, kako dolgo še?
 

Ohranjanje mozaične krajine

Barjanski mozaik travnikov, steljnikov, njiv, jarkov, mejic, gozdičev in vodotokov pestuje v svojem naročju izjemno paleto rastlinskih in živalskih vrst, ki so v sodobni Evropi že prava redkost. Glede na to, da je vsa ta pestrost nastala kot posledica človekove rabe barjanske zemlje, jo le on lahko tudi ohranja. To bomo dosegli z ekstenzivno rabo tega prostora, kar je ravno obratno od "moderne", intenzivni pridelave, ki združuje manjše parcele v velike njivske površine, da na njih goji monokulture, seka mejice, prepogosto kosi, da ne govorimo o uporabljenih količinah pesticidov in gnojil.