SLO ENG  

Podobe Ljubljanskega barja

 

Včasih so ji rekli tudi zviti koren, danes ji večinoma pravimo navadna krvenka. Ne samo, da je lepa na pogled, znana je tudi kot zdravilna rastlina, saj naj bi med drugim ustavljala krvavitve in drisko. V Ameriki jo poznajo kot tujerodno invazivno vrsto.

Foto: Jasna Tarman
 

»Večina Šentvidskih čebelarjev daje svoje čebele prezimovat ali v Polhovi gradec ali pa v Želimlje, ker je posebno v prvem kraju veliko resja, na kterem koj spomladi bero, da le malo sneg odleze. Ko začno vrtovi zeleneti in češnja cveteti, jih vzamemo domu. Kadar odrojijo, jih vozimo na Ljubljanski mah, kjer beró zgodnjo ajdo in jelko. To drevo marsikaterikrat napolni vse panjove. Tudi moram omeniti, da ondi rojijo prvi in drugi roji še enkrat, in sicer zarad tega, ker, kakor pravijo, oberajo zviti koren (po latinsko — kakor sem bral — lythrum salicaria. Od tod jih pripeljemo zopet domu na jesensko ajdo; in sicer so včasih tako težke, da je satovje v vsakem panju več ali manj podrto.«

Vir:
Rozman: Iz okolice Šentvidske nad Ljubljano. 1873, Slovenska čebela, Družbeni list za prijatelje čebelarstvu po Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem.