SLO ENG  

Podobe Ljubljanskega barja

Uredba o Krajinskem parku Ljubljansko barje v 10. členu pravi, da v krajinskem parku ni dovoljeno izvajati vzdrževalnih del na vodotokih, jarkih, stoječih vodah in linijskih vegetacijskih strukturah v obdobju med 15. marcem in 30. septembrom. V času čiščenja jarkov pa na dan pokukajo tudi marsikatere zanimivosti, ki so sicer skrite našim očem. Kamenje, ki ga vidimo na fotografiji, nam recimo pove, da je bila na tem mestu najverjetneje nekoč cesta, ki nima absolutne datacije, je pa relativno mlajša od kolišč. Nahaja se le nekaj metrov stran od kolišča Gorenje mostišče, ki je bilo poškodovano prav zaradi kopanja globokega jarka.

Foto: Barbara Vidmar

 

Stavbe na koleh je našel posestnik g. M. Peruzzi l. 1875. Ob cesti na Zonek, nekako sredi pota med Germezom in Studencem, so zadeli pri kopanji jarka na prve kole. Zabiti so bili v tako zvano polžarico in moleli v barsko blato. Tu pa je tičalo obilo ostankov od lesa, oglja, rastlin, živalskih kostij, lončenih črepin in obdelanega orodja od kamna in kosti (kulturna plast). Blato je krila rupa, 1'5–1'8 m debela. Muzejalni kustos C. Deschmann je potem pričel sistematično izkopavati najdene stavbe na koléh; kmalo so odkrili cel gozd kolov (nad 3500), ki so stali jako na gostem (3–4 v jednem m²); koli so bili hrastovi, brestovi, jesenovi, trepetlikovi, topolovi, jelševi in bukovi; smerekovih in borovih so našli prav malo. Navadno so bili vsi tako trohneli in prepereli, da jih je bilo moč rezati z motiko; na zraku so kmalo razpadli.

Vir: Ivan Šubic: Ljubljansko barjè. Jahresbericht des k. k. Obergymnasiums zu Laibach, 1886.