ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Maj 2019
PTSČPSN
 
12345
6789101112
1314151617 1819
20212223242526
27 282930 31

Sava TIES - Spoznavanje invazivnih tujerodnih rastlin

Objavljeno 17.04.2019 » Aktualne novice

Navadna amorfa (Amorpha fruticosa) je ena izmed petnajstih vrst iz rodu Amorpha. Vse naravno uspevajo v Severni Ameriki in spadajo v družino metuljnic (Fabaceae). Ime amorfa pomeni “brez oblike”, saj imajo cvetovi vseh vrst iz tega rodu en sam cvetni list, namesto za metuljnice običajnih štirih. Cvetni list je globoko vijoličen in je, ko se razcveti, v izrazitem kontrastu z rumenim cvetnim prahom. Iz estetskih razlogov so jo konec 18. stoletja kot okrasni grm tudi začeli saditi v Evropi. Ameriški indijanci so veje amorfe uporabljali za ležišča, evropski naseljenci pa so jo poskušali uporabljati namesto indigovca (vrsta matuljnice starega sveta) - kot vir modre barve. Očitno jih rezultat ni prepričal, saj so jo poimenovali “Bastard Indigo” oz. nepravi indigovec.

Že več kot dvesto let se amorfo prodaja in sadi kot okrasno vrtno rastlino. V prvi polovici dvajsetega stoletja so jo začeli naseljevati tudi na železniške nasipe na močvirnih področjih. Tako so jo sadili tudi blizu Novske, kjer železnica na poti v Bosno prečka Veliki Strug, Savo in Uno, okolica katerih je znana po obsežnih in nepredvidljivih poplavah. Z naselitvijo navadne amorfe so hoteli utrditi zemljino na novih železniških nasipih, vendar je ravno tu navadna amorfa pokazala svojo ekstremno invazivnost. Kmalu so majhni stroki z drobnimi semeni v velikem številu našli pot na različna degradirana območja z dovolj svetlobe. Vzdolž novih cest in gozdnih poti je začela navadna amorfa tvoriti goste sestoje, od tam pa se je razširila na območja, kjer je moderno gozdarstvo ustvarilo obsežne poseke. Dolgo preden bi slavonski hrastov gozd lahko ponovno zrasel, je navadna amorfa prerasla čistine in povzročila ogromne težave ter stroške pri ponovni vzpostavitvi naravnega gozda črničevja in gabra.

Naslednji povod za hitro razširjanje amorfe je bil postavitev zemeljskih min na obsežnem območju opuščenih pašnikov v času vojne med 1991 in 1995. Območje, ki je bilo najbolj prizadeto, je Poganovo polje poleg Mlak, kjer amorfa še danes, v obliki monokulture do 4 m visokega grmičevja, prekriva številne hektarje in onemogoča rast naravne vegetacije, s tem pa negativno vpliva na celoten ekosistem in njegovo biodiverziteto.

Nenadejano pa se je pokazala tudi dobra stran navadne amorfe - je vir aromatičnega medu. Zadnje desetletje vsak konec pomladi in začetek poletja, ko amorfa cveti, tovornjaki s panji pripeljejo na Lonjsko, Mokro in Sunjsko polje. Skupaj z metinim (Mentha pulegium) medom in okusnim belim vinom Škrlet iz Potoka spada amorfin med med kulinarične specialitete Naravnega parka Lonjsko polje. Daje pa amorfa zatočišče tudi določenim vrstam ptic - divjo grlico in rjavega srakoperja lahko najdemo v skoraj vsakem grmu.

Torej meje med dobrimi in slabimi ter nevarnimi in koristnimi lastnostmi tega invazivnega ameriškega priseljenca ni enostavno določiti.

Avtor: prof. dr. Hartmut Ern

  



Nazaj