ljubljansko barje
SLO ENG  

Ljubljansko barje skozi oči raziskovalcev

Objavljeno 02.10.2013 » Aktualne novice

Noč raziskovalcev je vseevropski dogodek, ki se odvija v večini evropskih držav na isti dan. Lani se je dogodek zvrstil na več kot 600 lokacijah in v več kot 300 evropskih mest hkrati. V Sloveniji se je Noč raziskovalcev 2013 odvijala v treh mestih: v Ljubljani, Novem mestu in Piranu. V Ljubljani je na tem dogodku sodeloval tudi Krajinski park Ljubljansko barje, ki je skupaj s 4 raziskovalnimi organizacijami pripravil bogato predstavitev Ljubljanskega barja. Udeleženci teh predstavitev smo opazovali Ljubljansko barje skozi oči geografov, geologov, biologov in arheologov.


V Dvorani Zemljepisnega muzeja GIAM ZRC SAZU na Gosposki ulici 16 smo opazovali, kako so Ljubljansko barje videli nekoč in kako ga vidimo danes. Geografa dr. Aleš Smrekar in Primož Gašperič sta nam predstavila maketo in karte Ljubljanskega barja iz različnih obdobij. »Že Rimljani so vedeli, da na mehkih barjanskih tleh ni dobro graditi,« nam je povedal Primož Gašperič ob karti rimske Ljubljane, Emone. Nadaljevali smo z ogledom Florjančičevega zemljevida iz leta 1744, kjer je bil še posebej označen drevored ob reki Ljubljanici. Skupaj smo ugotavljali, čemu je bil namenjen. V 18. stoletju je Ljubljanica predstavljala glavno prometno pot tako za tovor kot za ljudi. Čolnarji so ob reki sadili večinoma hraste, ki so jim nudili zaščito pred močnimi vetrovi, senco, les za čolne in hrano za pujse, ki so jih pasli na bregovih Ljubljanice. Na karti Ljubljanskega barja iz leta 1780 smo si ogledali prečni prerez dna reke Ljubljanice. Na številnih mestih smo opazili poglobitve, ki ponekod predstavljajo prava brezna. Prav izredno počasen tok reke in številne poglobitve v strugi so razlog za bogato kulturno dediščino reke. Izredno zanimiva reka na Ljubljanskem barju je tudi Iška, smo ugotavljali, ko smo preko kart iz različnih obdobij sledili premikanju njenega toka. Dr. Aleš Smrekar s svojimi sodelavci je ob reki Iški pripravil izredno zanimivo učno pot, ki so jo poimenovali Okljuk. Na eni izmed kart nam je predstavil nekdanji okljuk reke Iške, kjer danes stoji hipodrom Vrbljene. Pri rekonstrukciji nekdanjih rečnih strug si geografi pomagajo tudi z novejšimi tehnikami za izdelavo kart na podlagi DOF-ov in Lidar posnetkov. DOF predstavlja digitalni orto-foto posnetek nekega območja, pri Lidar (Light Detection and Ranging) posnetkih par gre za dalinjsko zaznavanje in merjenje razdalj. Metoda Lidar tako omogoča natančne višine zemljenega površja.

S slednjo metodo si pri svojem delu pomagajo tudi arheologi, ki smo jih obiskali v sosednji stavbi na Gosposki ulici 15 v Mestnem muzeju v Ljubljani. Sprejeli sta nas arheologinja Irena Šinkovec in koliščarka Jezerna roža. Na sprehodu skozi razstavo Kolo 5200 smo skupaj z arheologinjo ugotavljali, kje vse na Ljubljanskem barju se nahajajo ostanki kolišč. V pomoč pri našem iskanju nam je bila velika karta Ljubljanskega barja sestavljena iz DOF-ov na tleh. Kar 40 drobnih lučk je označevalo doslej znana najdišča ostankov kolišč na Ljubljanskem barju. Pionir odkrivanja koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju je bil Dragotin Dežman, nekdanji direktor Narodnega muzeja, po katerem so tudi dobila ime Dežmanova kolišča. V letu 1875 so pod vodstvom Dežmana raziskali precej večje površine kot jih raziskujejo arheologi danes. Razlog je tudi v novih metodah, s katerimi želijo arheologi čim več arheoloških ostankov ohraniti na mestu, kjer so bili najdeni. Tako velik del odkritih arheoloških najdb ostaja v mokrih barjanskih tleh za prihodnje rodove. Od koliščarskih naselbin na Ljubljanskem barju so se ohranili večinoma ostanki kolov, orodja, orožja in nakita. »Večina razstavljenih predmetov je iz kolišča na Špici, kjer so potekala zadnja izkopavanja koliščarskih ostankov.«, nam je povedala arheologinja Irena Šinkovec. Ustavili smo se ob ostankih koliščarskih kolov in ugotavljali, kakšni restavratorski posegi so bili potrebni, da si jih lahko ogledujemo kljub njihovi več tisočletni starosti. Posebno pozornost je večini pritegnilo razstavljeno najstarejše leseno kolo z osjo, ki šteje kar 5150 let. V eksperimentalni sobi nas je Jezerna roža povabila, da sestavimo kopijo koliščarskega kolesa, zmeljemo moko in si izdelamo koliščarsko orodje ali posodo. Koliščarji so izdelovali posodo iz glinenih »kačic«, ki so jih zgladili s prsti. Ena izmed prijetnejših arheoloških najdb je majhna posodica z otroškimi prstnimi odtisi. Koliščarji so bili ustvarjalci in raziskovalci že od malih nog. Zelo dobro so poznali in spoštovali okolje v katerem so živeli, tako poosebljajo simbol Krajinskega parka Ljubljansko barje, sožitje človeka z naravo.

 
V Botaničnem vrtu na Ižanski cesti 15
smo v družbi biologinje mag. Blanke Ravnjak in študentke biologije Leje Judite Krek odkrivali, katere rastlinske vrste uspevajo na barjanskih in katere na močvirskih tleh. Sprehodili smo se do manjšega bajerja ob katerem raste močvirsko rastje kot so močvirsko trstičevje, vodna meta, širokolistni rogoz in vodno rastje kot na primer vsem dobro poznani lokvanj. V barjanskih bazenčkih smo si ogledali šaše, bičke, ločke in šotne mahove. Največ pozornosti je požela mesojeda rosika, ki se je posebnim pogojem za rast prilagodila, tako, da lovi manjše žuželke na lepljive kapljice. Ker barjanske in močvirske rastline ne razpadejo v mokrih tleh, se kopičijo v tleh in tako nastaja šota. Pobližje smo si šotne mahove in šoto lahko ogledali tudi pod lupo, kjer so se še lepo videli ostanki barjanskih in močvirskih rastlin. Večinoma so gradniki šote visokega barja šotni mahovi. Šotni mahovi uspevajo večinoma na visokem barju, kjer rastline nimajo stika s podtalno vodo. Vso vodo morajo tako mahovi načrpati, ko dežuje, zato je ta rastlina posebej prilagojena na to tako, da lahko svojo težo poveča kar za 20 krat. Izvedeli smo, da so med vojno šotne mahove uporabljali za povoje, ker dobro vpijajo kri, hkrati pa imajo tudi antiseptični učinek. Tako kot šotni mahovi ima tudi suha šota izredno dobro vpojno sposobnost, kar smo lahko preizkusili tudi sami, ko smo zalili suho šoto z vodo.

Potem, ko smo dodobra preučili barjansko in močvirsko rastje, smo se sprehodili čez Grubarjev kanal do Privoza 11, kjer ima svoj sedež Geološki oddelek Naravoslovno tehniške fakultete. Predstojnik tega oddelka dr. Mihael Brenčič nam je predstavil skrivnostna barjanska tla in vode. Zaradi številnih prelomov in stalnega ugrezanja, gre za izredno aktivno območje. Številni kraški izviri na eni strani in kar nekaj hudourniških pritokov reke Ljubljanice na drugi strani prinaša na barjansko ravnico ogromne količine vode, ki jih počasna reka Ljubljanica ne more tako hitro odvesti, kot dotekajo. Posledica so poplave, ki smo jim priča na Ljubljanskem barju v času daljšega in močnejšega deževja. Geolog dr. Andrej Šmuc nam je predstavil Ljubljansko barje kot veliko skledo, v katero so okoliške reke nasule ogromno materiala. Izvedeli smo, da so najstarejše kamnine, ki ležijo na obrobju Ljubljanskega barja stare okoli 300 milijonov let. Gre za karbonske kamnine, ki se pojavljajo na severnem obrobju Ljubljanskega barja: v okolici Brezovice in Ljubljane (ljubljanski griči: Rožnik, Grad in Golovec). V času izgradnje ljubljanske vzpenjače, so geologi našli v teh kameninah fosile praproti in preslic. Tudi do 30 metrov velike praproti so tvorile cele gozdove. Posebej podrobno smo si ogledali tudi enega najbolj opevanih barjanskih kamnov, podpečana. Izvedeli smo, da gre za kamnino jurske starosti. Pri nas je bilo v tem obdobju morje, v katerem so živele tudi do 1 metra velike školjke. Bele lise na črni podlagi so fosilni ostanki teh školjk v podpeškem apnencu. Iz predavalnice smo se sprehodili do zbirke fosilov, ki nam jo je predstavil geolog dr. Boštjan Rožič. Še posebej nas je navdušil ostanek dinozavrove kosti, ki so ga geologi našli pred 10-imi leti pri gradnji avtoceste na Kozini. Geologinja Darja Komar nam je pokazala, kako kamenina zasije v številnih barvah, če jo prerežemo na čisto tanke lističe, tako da skozi pronica svetloba. Najmlajši so bili še posebej navdušeni nad raziskovanjem polžarice, jezerske usedline z Barja, v kateri se skriva polno malih polžkov.

Na vseh štirih lokacijah so nam raziskovalci ponudili izredno slikovite predstavitve in delavnice, na katerih bi še kar ostali, če nas ne bi priganjal čas. Vsem raziskovalcem se zahvaljujemo za njihove predstavitve in upamo, da se čim prej zopet srečamo.



Nazaj