ljubljansko barje
SLO ENG  


Koledar dogodkov

Januar 2019
PTSČPSN
 
123456
78910111213
14151617181920
2122 2324252627
28293031

"Barjanski por" z okusom po kumaricah in zdravilne "barjanske uši"

Objavljeno 06.10.2014 » Aktualne novice

Strokovno vodenje na temo užitnih divjih rastlin po Ljubljanskem barju z Dariom Cortese

V soboto 20. septembra 2014  smo se tisti, ki nas zanimajo užitne divje rastline Ljubljanskega barja in nas slaba vremenska napoved ni prestrašila, zbrali v Bevkah. Uvodni del vodenja smo zaradi močnega dežja opravili kar pod streho gasilskega doma. Še preden smo se dotaknili tematike užitnih divjih rastlin, smo predstavili kratko zgodovino kmetovanja na Ljubljanskem barju. Na barjanskih njivah so nekoč uspevale številne kulturne rastline kot so lan, konoplja in ajda. Dotaknili smo se tudi  invazivnih tujerodnih rastlin, ki so v zadnjih letnih na Ljubljanskem barju vse pogostejše. Naš vodnik je ob tem izpostavil, da se je potrebno zavedati, da je človek tisti, ki pripravlja teren za invazivne tujerodne vrste. Slednje se namreč pojavljajo na degradiranih območjih, kot so opuščena zemljišča, očiščeni bregovi rek in izsuševalnih kanalov, nasutja in njive. Ob tem je še poudaril, da je del invazivnih tujerodnih vrst užiten, skoraj vse pa so tudi zdravilne.

Močan dež je ponehal in poslovili smo se od prijaznih gasilcev ter krenili Bevški učni poti naproti. Še preden smo prispeli do učne poti, smo se ustavili pri tisi (Taxus baccata). Cortese je utrgal plod in ga pojedel. »Poskusite!«, je rekel, pljunil koščico in ob tem opozoril, da je le ta izredno strupena. Marsikdo se je ob tem zdrznil, kar nekaj pa se jih je opogumilo in pohvalilo okus plodov, seveda brez koščic. Tisti, ki so morda še malo prej bolj zaspano poslušali, so se ob tej predstavitvi prebudili in pozorno prisluhnili vodnikovi razlagi. Povedal nam je, da raste v Sloveniji kar okoli 3500 različnih vrst užitnih divjih rastlin. To je kar lepa številka je poudaril, če vzamemo za primerjavo Veliko Britanijo, so jih tam našteli manj kot 2000 vrst.


Ob prihodu na Bevško učno pot nas je pozdravil domačin, gospod Likar, ki nam je pokazal skupino belih čapelj na bližnjem poplavljenem travniku ter nas povabil, da se sprehodimo naprej do »bevških term«. Še preden smo se jim približali, smo se ustavili še ob brestovolistnem osladu (Filipendula ulmaria). Iz eteričnega olja te rastline so leta 1839 izolirali snov, ki jo v nespremenjeni obliki uporabljajo še danes kot sredstvo proti bolečinam – od tod izhaja tudi poimenovanje te rastline za barjanski aspirin. Cortese nam je povedal, da je brestovolistni oslad tudi prehrambna začimbna rastlina, ki so jo uporabljali že koliščarji. Da so koliščarji uporabljali številne rastline, ki jih poznamo in uporabljamo tudi danes, je potrdil parkovni sodelavec Dejan Veranič. Povedal nam je, da o tem pričajo ostanki rastlin v arheoloških plasteh kolišč. Izredno dobra ohranjenost organskih najdb med koliščarskimi najdbami je bil tudi eden od razlogov, da so bila kolišča na Igu uvrščena na UNESCO-ov seznam svetovne kulturne dediščine.

Ustavili smo se ob »bevški termah« - koritu, ob katerem so nekoč bevške žene prale perilo. Potem, ko so dobile pralne stroje, so otroci uporabljali to isto korito za plavanje. Nedaleč stran smo opazili še manjše korito, ki so ga domačini nekoč uporabljali za napajanje živine. Ob pogledu na živino na paši in bližnje poplavljene travnike nas je Cortese opozoril,da moramo biti še posebej na Ljubljanskem barju pozorni, da užitnih divjih rastlin ne nabiramo tam, kjer se pase živina. Še posebno na obvodnih rastlinah se lahko nahajajo ciste z ličinkami velikega ali jetrnega metljaja (Fasciola hepatica), ki je zajedavec v rastlinojedih živalih. Ličinka v jetrih zraste v odraslo žival, ki povzroča prebavne motnje in zlatenico. Ob pašnikih in poplavljenih travnikih smo tako užitne divje rastline le opazovali in jih nismo poskušali.

Sledilo je spoznavanje številnih užitnih divjih rastlin. Ob tem pa je naš vodnik poudaril, da je za dobro poznavanje rastlin najbolje, da le te opazujemo v polnem razvoju. Za primer je navedel divjo ščetico (Dipsacus asperoides.), ki jo v jesenskem času enostavno prepoznati, saj ima izredno velik in nezamenljiv plod. Ko pa je rastlina mlada, o plodu ni ne duha ne sluha, zato se moramo orientirati po listih. Podobno je tudi pri potrošniku oz. cikoriji (Cichorium intybus L.), ki cveti z razpoznavnim modrim cvetom, listi pa so zelo podobni regratu in tudi užitni podobno kot regrat. Ob našem navdušenju ob vseh novih podatkih o številnih užitnih divjih rastlinah nas je Cortese opozoril, da moramo biti previdni pri tem, koliko posamične vrste rastline pojemo. Gabez (Symphitum spp.) na primer, vsebuje veliko alkaloidov in zato ni primeren za redno in trajno uživanje.

 

Ko smo se vrnili iz Bevške učne poti, smo krenili po drugi strani Gradišča nazaj proti Brdu. Naš vodnik se je ustavil ob zaraščeni njivi s številnimi pleveli. Pokazal nam je rogovilček (Galinsoga parviflora), ki se je razširil iz Južne Amerike v času Napoleonovih vojn in zato dobil tudi ime vojaški plevel. Gre za rastlino, ki je izredno bogata z železom. Nedaleč stran so se razraščala še kurja črevca ali navadna zvezdica (Stellaria media), ki ima okus po mladi koruzi. Z dovoljenjem gospe Marije Belec, ki je ravno pobirala še zadnje pridelke z njive, smo si nabrali rogovilčka in navadne zvezdice za malico.

Ko je bila košara skoraj do roba polna, smo krenili naprej proti gozdu. Ob pogledu na robide (Rubus fruticosus) in šipek (Rosa canina L.) je Cortese povedal, da pri nas uspeva 20 vrst robid in prav toliko vrst šipka in vse te so užitne. Nedaleč stran smo zagledali še glogov grm (Crataegus laevigata), ki ima užitne rdeče plodove, primerne za marmeladne mešanice. V obliki čajnega pripravka pa je glog primeren za starostno opešano srce.

Ko smo pustili gradiški gozd za samo, smo ob poti zagledali visoko rastlino z velikim socvetjem, navadni dežen (Heracleum sphodnylium). Naš vodnik nam je povedal, da ima ta rastlina izredno okusne mlade liste in peclje. Hkrati nas je pomiril, da ne gre za orjaški dežen, ki se v medijih pojavlja kot izredno strupena rastlina. Kar je strupenega na orjaškem dežnu (Heracleum mantegazzianum), so sokovi te rastline v kombinaciji s sončno svetlobo, ki izzove na človeški koži foto-toksično reakcijo. Podobno reakcijo izzove tudi vinska rutica in še nekatere druge rastline, zato ni odveč, da v sončnem vremenu rastline nabiramo z rokavicami. Pot nas je vodila naprej ob koruznih njivah, med katerimi smo zagledali  opuščeno njivo polno kopriv. »Kašno bogastvo!«, je komentiral naš vodnik. Koprive vsebujejo 4 do 8 krat več kalcija kot mleko in izredno veliko beljakovin. »Če bi lahko kopriva šibala okrog, bi bila kot žival!«, je še dodal.

Naš naslednji postanek je bil ob izsuševalnem jarku, v katerem sta eden poleg drugega rasla rogoz (Typha latifolia) in perunika. Na prvi pogled gre za rastlini z identičnimi listi. Spodnji in osrednji del rogoza je užiten, po izgledu spominja na por, okus pa ima po kumaricah. Listi perunike pa so strupeni. Ob tem primeru, smo spoznali, kako pomembno je, da se naučimo res dobro razločevati posamezne vrste rastlin, preden se jih lotimo nabirati za prehranske namene.

Ko smo tako pohajkovali ob barjanskih travnikih in njivah, smo nekateri uspeli na hlače ujeti tudi nekaj »barjanskih uši«. Gre za drobna črna semena črnoplodnega mrkača (Bidens frodonsa), ki se z rožički zatakne v dlako živali ali oblačila človeka ter se tako širi naokrog. Ta rastlina je prišla k nam iz Severne Amerike in ima številne zdravilne lastnosti. Če pride v krmo govedi pa zna biti zanj usodna, saj se drobna semena zataknejo kravam v nebo in zato ne morejo več jesti. 

Še preden smo prispeli do Športnega centra Bevke, smo si na robu gozda nabrali še nekaj cvetov rumene lepljive kadulje (Salvia glutinosa), ki je dala naši malici piko na i. Na koncu našega potepanja smo se tako okrepčali z kuhano ajdo zmešano z kurjimi črevci, rogovilčkom in lepljivo kaduljo ter začinjeno z olivnim oljem in soljo. Zvrhan lonec malice smo pospravili do zadnjega zrna ajde, zadnjega listka zvezdice in rogovilčka ter zadnjega cveta kadulje.

Ko smo se vračali od Športnega centra Bevke nazaj proti našim avtomobilom, nas je sonce že pošteno grelo, še bolj pa nas je grelo veselje, do spoznavanja užitnih divjih rastlin, ki ga je uspel v nas zasejati naš vodnik, Dario Cortese.
 


Maša Bratina
  



Nazaj